Foto: YouTube/posnetek zaslona



»Največ, kar lahko podarimo sočloveku, je čas. Biti z nekom, ga prijeti za roko. Ni treba veliko govoriti, preprosto biti z njim! To je neprecenljivo in vrača upanje in življenje ob vsej strokovni medicinski pomoči,« je v pridigi med mašo za zdravstvene delavce (zdravnike, stomatologe, medicinske sestre, babice, farmacevte in druge, ki delajo z bolniki) ob godu njihovih zavetnikov, svetih bratov dvojčkov in mučencev Kozma in Damijana, poudaril maševalec, ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, in dodal: »Prav je, da se v teh specifičnih časih izročimo v božje varstvo, da bi ohranjali pogum in hkrati molili za vse zdravstvene delavce, ki delate v težkih, zahtevnih razmerah, in je potrebno ogromno žrtvovanja, potrpljenja, nadur, prisotnih pa je tudi veliko stisk. V različnih poklicih smo in je prav, da svoje delo, poslanstvo na nečem utemeljimo. Da vemo, da na tej poti nismo prepuščeni sami sebi.«

Pobuda o preimenovanju

Sv. mašo je v župniji Ljubljana – Sv. Peter organiziralo Združenje katoliških zdravnikov, ob Jamniku so somaševali tudi dr. Robert Petkovšek, msgr. Miro Šlibar in p. Franc Murko. Posnetek maše si je možno ogledati TUKAJ. Obenem so v združenju pojasnili, da je med članstvom vzklila pobuda o preimenovanju Psihiatrične bolnišnice Idrija v Psihiatrično bolnišnico dr. Jožeta Felca.

Nezavedno se nalezemo duha množice

Dr. Anton Jamnik je v pridigi izpostavil svetopisemsko zgodbo iz petega poglavja Janezovega evangelija, ozdravljenje v kopeli Betesda. »Človek je bil 38 let bolan, prepuščen sam sebi. Nihče ga ni opazil, dokler ni v množico stopil Jezus, ki ga je videl, mu prisluhnil in ga ozdravil – ne le telesno, še odločilneje je bilo, da je bolnik tedaj občutil, da ni več prepuščen sam sebi v množici, v kateri ni bilo prostora za človeka. Posameznik je bil le del množice in s svojo življenjsko zgodbo ni obstajal. V tej množici je bilo težko izluščiti kaj človeškega. V taki čredni, poplitveni množici je velika nevarnost, da človek izgubi veselje do življenja, do radosti bivanja. To je vseenost, apatičnost, malodušje na meji življenjske utrujenosti. V brezimni množici tudi danes ni prostora za človeka. Tudi mi se polagoma in nezavedno nalezemo duha množice in se navadimo, da nas drugi ne skrbijo. Zdi se nam nespodobno vtikati v njihovo bolezen. Nemoderno je biti zaskrbljen za človeka poleg sebe. To je velik problem sodobne individualistične družbe,« je izpostavil Jamnik.



Ne prepustiti se črednemu nagonu

Kaj je bila glavna bolečina ozdravljenega človeka, se je vprašal ljubljanski pomožni škof. Rešitev je v odgovoru na Jezusovo vprašanje, ali bi rad ozdravel. Bolni mu odvrne: »Gospod, nimam človeka«, torej je sam s svojimi težavami. »Okrog njega tekajo človeške postave, tudi ogledujejo si ga, morda celo vprašajo o njegovi bolezni, a je to le radovednost, ki ga še naprej pušča samega in praznega. Nikogar nima, nikomur ne pripada, nihče ga nima rad niti se ne čuti odgovornega zanj, nihče ga ne potrebuje niti nihče od njega ničesar ne pričakuje. Nato se zgodi ključen preobrat. Jezus ne more mimo brezbrižno. V skrbi za človeka je začutil bolečino sočloveka. Ustavil se je, se sklonil, prisluhnil njegovi besedi sredi hrupa množice. Ni se prepustil črednemu nagonu, popolnoma se je posvetil človeku, z dušo in telesom se je ustavil ob njem, zanj je bil v tistem trenutku najpomembnejše bitje na svetu,« poudarja Jamnik.

Z Jezusovim prihodom množica postane skupnost, občestvo

In dodaja, da Jezus ravna drugače: vidi najbolj trpečega, začne z najtežjim problem in ne beži pred njim; ne ustraši se, ne odlaša, ne ovinkari, ne išče izgovorov; gre naravnost, k temelju problema. »Vprašanje za vse nas je, ali imamo oči odprte za brate, sestre, sodelavce, bolnike, ljudi z različnimi življenjskimi zgodbami. Z Jezusovim prihodom množica postane skupnost, občestvo, v brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti se v tistem trenutku nekaj bistvenega spremeni: zavlada občutek pripadnosti, ko sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje in me ima rad; ko vem, zakaj in čemu sploh sem. Rodi se nov smisel,« je pojasnil Jamnik in ob zahvali zdravstvenim delavcem za njihovo poslanstvo pristavil: »Želim, da bi čim bolj čutili, da ste prisotnost Jezusa v okolju, ki je zelo drugačno, ko je Bog na videz celo odsoten. Da ste vi prisotnost Jezusa, ki vidi, opazi, prisluhne, ne odlaša, se ne izgovarja. Da je človek tu pred mano moja priložnost in moj izziv. Trudimo se biti dar tistim, s katerimi se srečujemo, in v brezimni množici opaziti človeka z njegovo življenjsko zgodbo, ustvarjenega po Božji podobi, ki jo bomo mogli v njem odkrivati, če bomo v svojih srcih zares odkrivali Boga, Jezusa in božje.«