Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Vilibald

Objava: 05. 07. 2021 / 07:05
Oznake: Svetniki
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 07.07.2021 / 10:27
Ustavi predvajanje Nalaganje
Vilibald

Vilibald

Willibald, Vili, Viljem, Viljenka

Romar, škof

Zavetnik: škofije Eichstätt; tudi zavetnik izdelovalcev rešetk.

Atributi: palica, knjiga, dve puščici, razbito steklo, krona ob nogah ali s škofovskim ogrinjalom. Ponekod ima na knjigi napisane besede vera, upanje, ljubezen.

Življenje svetega Vilibalda lahko razdelimo na tri značilna obdobja: otroštvo in mladost je preživel v samostanu, sledilo je obdobje popotništva oz. romanj, v zrelih letih pa je postal škof in to službo opravljal okoli petinštirideset let. Prva leta njegovega življenja so bila zaznamovana s hudo preizkušnjo, ko je zaradi bolezni njegovo življenje viselo na nitki. Starši so se v molitvi zaobljubili, da ga posvetijo Bogu, če bo preživel. Morda je tudi to razlog, da sta ga, po navadi tedanjega časa, komaj petletnega oddala kot oblata v benediktinsko opatijo Waltham. Tu se je Vilibald temeljito izobrazil, pa tudi navdušil za samostansko življenje. A ni ostal v samostanu, saj so mu predstojniki določili drugačno nalogo: poslali so ga na pot v različne kraje, da si pridobi čim več izkušenj za vzgojiteljsko službo, ki naj bi jo po vrnitvi opravljal. Bil je star dvajset let, ko se je skupaj z očetom Rihardom in bratom Vunibaldom odpravil na pot čez Rokav v Francijo in Italijo. Obiskovali so božja pota in redovniške hiše. Na poti v Rim je oče v mestu Lucca umrl. Z bratom sta v Rimu preživela dve leti in pol ter tam proučevala obrede, pobožnosti in benediktinska redovna izročila. Sledila je razgibana in skorajda pustolovska pot v Sveto deželo, saj so Vilibalda vmes celo zaprli, misleč, da je vohun.

Velja za prvega znanega angleškega romarja v Palestino, dragoceni so zlasti njegovi zapiski oz. potopis. V Italijo se je vrnil leta 729 in pomagal pri obnovi znamenitega, popolnoma propadlega benediktinskega samostana na Monte Cassinu. Po številnih potovanjih se je tako njegova življenjska pot nekoliko umirila, zlasti še, ko ga je papež Gregor III. na prošnjo sv. Bonifacija poslal v Nemčijo, da bi mu pomagal pri obnavljanju krščanskega življenja. Postal je škof v Eichstättu, tu zgradil prvo stolnico in začel z vsestranskim delom za širjenje Kristusovega nauka. Znamenit je dvojni samostan Heidenheimu, ki ga je ustanovil in ki se je razvil v pravi misijonski in kulturni center. Svojega dela se je lotil resno in načrtno: uvajal je nove pobožnosti med ljudstvom, skrbel za lepoto obredov, petje in se veliko ukvarjal z duhovniki; pri tem pa se tudi veliko pokoril in molil. Geslo vsega njegovega dela in prizadevanja so bile tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen.

Ime: Izhaja iz nemškega imena Willibald in je zloženo iz starovisokonemških besed willo »volja« in bald »drzen, pogumen«.

Rodil se je 22. oktobra 700 v Wessexu v Angliji, umrl pa 7. julija 787 v Eichstättu v Nemčiji.

Družina: Izhajal naj bi iz ene najuglednejših družin v južni Angliji, ki naj bi bila v sorodstvu s tedanjimi kralji. Njegov oče Rihard, brat Vunibald in sestra Valburga so prav tako dosegli čast oltarja. Materi je bilo ime Vuna.

Zavetnik: škofije Eichstätt; tudi zavetnik izdelovalcev rešetk.

Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem oblačilu z različnimi atributi: palico, knjigo, dvema puščicama, razbitim steklom, s krono ob nogah ali s škofovskim ogrinjalom. Ponekod ima na knjigi napisane besede vera, upanje, ljubezen.

Beatifikacija: Papež Leon VII. ga je leta 938 razglasil za svetnika.

Goduje: 7. julija, v Angliji pa 9. julija.

Nazaj na vrh