Biseromašnik Viljem Šolinc je v začetku letošnjega januarja dosegel visok, okrogel življenjski jubilej, 90-letnico zemeljskega življenja (rojen 3. januarja 1929), a kmalu za tem, še pred iztekom istega meseca (29. 1.), je v Domu sv. Marte, pri sv. Jožefu v Celju, odšel v večnost.

Rojen je bil v Kikindi, v Banatu, kjer je družina takrat živela zaradi očetove službe pri železnici. Kmalu za tem se je družina vrnila v Slovenijo, v Šentjur pri Celju. Po opravljeni maturi je Viljem kljub takrat Cerkvi nasprotnemu javnemu mnenju našel pogum, da je ostal zvest svojemu najglobljemu notranjemu klicu, ki ga je vabil v duhovniško službo. Vstopil je v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in bil po uspešnem študiju 29. junija 1955 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika.

Prvo leto po posvečenju je bil duhovni pomočnik na Prihovi. Nato je opravljal kaplansko službo v več župnijah: Rogaška Slatina (1959–1962), Sevnica (1962–1966) in Videm ob Savi (1966–1968). V času kaplanske službe v Rogaški Slatini je bil nekaj časa še vikar namestnik za župnijo sv. Florijana pod Bočem (1960).

Leta 1968 je postal upravitelj župnije Bizeljsko, kjer je bil pozneje imenovan tudi za župnika. Nad triintrideset let je vodil to župnijo. Leta 2000 se je iz zdravstvenih razlogov odpovedal župniji, se upokojil in se naselil v Domu upokojenih duhovnikov v Mariboru. Po prenehanju delovanja duhovniškega doma v Mariboru je februarja 2015 odšel k sv. Jožefu v Celje, kjer je v Domu sv. Marte preživel zadnja štiri leta svojega zemeljskega življenja in tam tudi umrl.

V dobrih treh desetletjih službovanja na Bizeljskem se je župnik Viljem tesno povezal s tamkajšnjimi župljani. Poznal je vse župljane. Mnoge mlade je kot katehet pripravljal na prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo, rad je obiskoval družine, posebej še ob božičnem blagoslovu domov, mnoge župljane je tudi pripravil na večnost in jih pospremil na božjo njivo ob tamkajšnji cerkvi sv. Lovrenca. Bil je zavzet in dosleden pri opravljanju duhovniškega poslanstva. Čutil je potrebo po nenehnem izobraževanju, zato je rad prebiral knjige in tudi vernikom rad priporočal prebiranje knjig Mohorjeve družbe ali verski tisk.

Neizmerno je bil vesel in hvaležen Bogu, da je še kot župnik na Bizeljskem mogel doživeti, da je bil škof Anton Martin Slomšek razglašen ta blaženega. S škofom Slomškom se je namreč čutil še prav posebej duhovno povezanega. Med drugim je v župnišču na Bizeljskem pripravil spominsko sobo, kjer je škofa Antona Martina Slomška predstavil predvsem z vidika Slomškove prve kaplanske službe na Bizeljskem.

Dokler so mu moči dopuščale, se je tudi še kot upokojeni župnik rad vračal na Bizeljsko, vendar je bolezen vse bolj napredovala. Hvaležen je bil za oskrbo, ki je je bil deležen v letih svojega bivanja, najprej po šolskih sestrah v Mariboru, nato pa še posebej osebju v Domu sv. Marte pri sv. Jožefu nad Celjem.

Pogreb pokojnega biseromašnika Viljema je bil v petek, 1. februarja 2019, v Šentjurju pri Celju. Pri pogrebni maši je z mariborskim nadškofom Alojzijem Cviklom somaševalo 20 duhovnikov, med njimi upravitelj celjske škofije Rok Metličar in predstojnik lazaristov Franc Rataj. Poleg nadškofa sta ob slovesu besede zahvale izrekla tudi predstavnik župnije Bizeljsko in šentjurski župnik Vinko Čonč.

Pokojni duhovnik Viljem je ob izteku zemeljskega življenja, ob srečanju s svojim Stvarnikom na pragu večnosti, mogel reči z besedami apostola Pavla: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Verujemo, da bo Gospod njegovo življenjsko daritev in duhovniško služenje nagradil z večnimi darovi (prim. 2 Tim 4,7-8). Naj se spočije od svojega truda in naj odslej v večnosti prosi za svoje nekdanje župljane in za vse nas!

J. L.

1/1