Zapri
Iskanje

Mistikinja in misijonarka na bolniški postelji

Za vas piše:
Marjan Pogačnik
Objava: 11. 08. 2022 / 10:03
Oznake: Svetniki
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 11.08.2022 / 10:22
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Mistikinja in misijonarka na bolniški postelji

Mistikinja in misijonarka na bolniški postelji
Cvetana Priol. FOTO: Nadškofijski arhiv Maribor
Pred 49 leti je bila na današnji dan za nebesa rojena božja služabnica Cvetana Priol, ki se ji ljudje največkrat priporočajo v stiski zaradi bolezni.

O svetniški kandidatki smo v Družini obširno pisali februarja spomladi, ob 100. obletnici njenega rojstva. Ob obletnici njene smrti in na dan, ko njeno ime najdemo tudi na krajevnem koledarju svetniških imen in godov, poobjavljamo del pogovora s postulatorjem p. Vinkom Škafarjem.

Po čem Cvetana Priol izstopa med številnimi slovenskimi svetniškimi kandidati?

Najprej po tem, da je ženska in krščanska laikinja, saj je prevelika razlika v številu med slovenskimi ženskami in moškimi svetniškimi kandidati, pa tudi med krščanskimi laiki in kleriki ter redovniki. Kaj si le mislijo o tem nesorazmerju znani in neznani slovenski laiški, tudi poročeni, naši predniki, ki že pripadajo občestvu svetnikov pri Bogu? Zdi se mi, da Cvetana Priol najbolj izstopa s svojo izjemno ljubeznijo do Cerkve, za katero je Bogu kot žrtev darovala svoje življenje. Strinjamo se lahko tudi z Alojzom Rebulo, ki je že pred dvema desetletjema zapisal, da se Priolova po mistiki razlikuje od slovenskih moških kandidatov, »saj Slomšek, Baraga, Grozde, Halas niso bili mistiki«.

 Cvetana Priol na poti svetosti - Dnevnik, prozni spisi, pesmi, pričevanja. FOTO: Tatjana Splicahl

Pri 17 letih se je Cvetana povsem darovala Bogu. Kaj jo je nagnilo k temu koraku?

Kot gimnazijka je leta 1939 v mariborski stolnici, v Križevi kapeli, v kateri sedaj počiva telo blaženega Antona Martina Slomška, doživela neizbrisno duhovno doživetje, mistično združitev s trpečim Kristusom. V tem milostnem duhovnem doživetju se je povsem darovala Bogu kot žrtev ljubezni, saj ji je to doživetje popolnoma spremenilo življenje. Zdi se mi, da je Cvetana od takrat pa vse do smrti živela Gregorčičev programski verz: »Daritev bodi ti življenje celo: Oltar najlepši je – srcá oltár.« Zanimivo, da je Cvetana pozneje imenovala svojo bolniško posteljo »oltar, na katerem se daruje«.

Priolova se po mistiki razlikuje od slovenskih moških svetniških kandidatov.

Kako bi opisali Cvetano po človeški strani in v odnosu do drugih?

Cvetana je bila kot otrok zelo živahna in razgibana, sama celo pravi o sebi, da je bila divjak in v začetku tudi precej neubogljiva, morda tudi, kot so rekle sošolke, precej častihlepna. Želela se je v vsem odlikovati. V mariborski klasični gimnaziji je namreč zelo dobro uspevala. Ko je v šestem razredu gimnazije doživela svoje odločilno srečanje z Bogom, ki ga imenuje spreobrnjenje, se je spremenila, postala je drugačna, Bogu darovana, česar ni nikoli preklicala. Zgoraj opisano mladostno energijo je od takrat usmerjala v apostolski odnos do deklet, ki so ali naj bi razmišljale podobno kot ona.

Ko je kot študentka stanovala pri mamini sestrični v Ljubljani, kjer je stanoval tudi znani umetnik Niko Pirnat, je imela z njim zahtevne in pogumne debate o veri, v katerih je z vsem pogumom izpovedovala svojo pripadnost Kristusu in njegovi Cerkvi. Tak dobrohoten in spoštljiv odnos je ohranjala vse svoje življenje. Ena izmed njenih najboljših prijateljic Jožica Senegačnik je zapisala: »Imela je vedno en sam cilj: delati, žrtvovati se za duše, za Cerkev, za edinost v njej, za duhovnike; videti v vsakem človeku, tudi v grešniku in drugovercu, Kristusa in ga ljubiti. (…) Bila je zelo skromna v vsem: v vedenju, obleki, hrani. Zelo se je znala obvladati, nikoli ni nikogar obsojala, vedno samo opravičevala. Veliko se je versko izobraževala. Vse svoje trpljenje je prejemala svetniško, vdano in darovano.«

P. Vinko Škafar. FOTO: Tatjana Splichal

Katera je bila najtežja Cvetanina življenjska preizkušnja?

Jeseni 1944 je morala na prisilno delo v tovarno tankov v Kapfenberg pri Gradcu. Pet let pozneje je med opisovanjem 12-urnega delavnika v tovarni tankov v Kapfenbergu zelo ganljivo, prepričljivo in skoraj mistično zapisala, da je v mladem francoskem sotrpinu v tovarni tankov srečala Kristusa. Omenja, da jo je pogled nanj pretresel do vseh globin duše. Piše, da ni bilo mogoče pogledati tega mladega človeka, ne da bi začutila z vso dušo, da ne dela on; da dela v njem Kristus; da je ta človek drugi Kristus. Ob tem omenja, da so nacisti, ki so Kristusa vrgli iz javnega življenja, mislili, da so ga ubili in njegov križ zbrisali s sveta. »Toda,« piše Cvetana, »On živi. Preselil se je v tovarne. Dela na tisoč mestih in pri tisoč strojih v ljudeh, ki so njegovi. Tako bo delal do konca časov Kristus – delavec.« V tovarni tankov je Cvetana tudi hudo zbolela, dobila je težko angino in sledove te bolezni nosila vse življenje.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh