V Vatikanu so se minuli petek in soboto na dvodnevnem srečanju zbrali predstavniki ukrajinske grško-katoliške Cerkve. Goste je v avdienco sprejel tudi papež Frančišek, ki je v nagovoru izpostavil temeljne dejavnike za uspešno delovanje ukrajinskih grško-katoliških duhovnikov v domovini. Na prvo mesto je postavil molitev, sledili pa sta bližina ljudem, predvsem trpečim, in sinodalnost kot skupna hoja Cerkve.

Srečanje je sklical papež Frančišek, udeležili pa so se ga višji nadškof ukrajinske grško-katoliške Cerkve Svjatoslav Ševčuk, člani stalnega sinoda in metropoliti ter odgovorni pri dikasterijih rimske kurije, ki so pristojni za Ukrajino. Namen srečanja je bil ocena razmer v Ukrajini in opredelitev pastoralnih načinov oznanjevanja evangelija.

Papež je v uvodu dejal, da Ukrajina že dlje časa živi v težkih in občutljivih razmerah. Spor, ki ga nekateri imenujejo »hibriden«, traja že pet let, odgovorni se skrivajo za krinko neprepoznavnosti, najvišjo ceno pa plačujejo najslabotnejši in najmanjši. Spor se povečuje s propagandnimi ponaredki in manipulacijami različnih vrst, tudi s poskusi vpletanja verskega vidika, je pojasnil papež in nato nakazal pot, po kateri naj stopa tamkajšnja Cerkev.

Temeljna vloga Cerkve v zapletenih razmerah, ki jih ustvarjajo spori, je »nuditi pričevanje krščanskega upanja«. To upanje ne sloni na minljivih stvareh, temveč je krščansko upanje, ki izžareva vstajenje in življenje tudi v najtemnejših nočeh sveta. Za vernike je v težkih trenutkih nujno potrebno, da so združeni z Jezusom, ki je naše upanje, je zbranim dejal papež.

Smernice za delovanje ukrajinske grško-katoliške Cerkve: molitev, bližina in sinodalnost

Po mnenju svetega očeta so temeljne smernice, ki naj bi jih ukrajinska grško-katoliška Cerkev v svojem življenju in delovanju postavila v ospredje, molitev, bližina in sinodalnost. Prva skrb duhovnikov mora biti molitev in duhovno življenje, na drugo mesto pa je papež postavil bližino: bližina duhovnikov vernikom prinaša živo vodo upanja, gradi pa se s pogostimi srečanji. Cerkev naj bo kraj, kjer so vrata vedno odprta, kjer verniki lahko prejmejo tolažbo in spodbudo. Tretja smernica je sinodalnost, kar pomeni, da je Cerkev skupnost, ki skupaj stopa po isti poti. Potreben je živ dialog med pastirji ter med pastirji in verniki. Skupno hojo po isti poti je treba udejanjati vsak dan, ne le s tistimi, ki razmišljajo enako, temveč z vsemi, ki verujejo v Jezusa.

Poslušanje, soodgovornost, vključevanje laikov

Po papeževih besedah sinodalnost krepijo trije vidiki: poslušanje izkušenj in predlogov bratov škofov in duhovnikov, soodgovornost, da človek ni brezbrižen do napak ali nepazljivosti drugih, in vključevanje laikov, ki so kot polnopravni člani Cerkve poklicani, da izrazijo svoje mnenje in dajejo predloge. Kot soudeležene v cerkvenem življenju jih je treba ne le sprejeti, ampak jim tudi prisluhniti.

Sinodalnost vodi tudi v širjenje obzorij, v življenje bogastva lastnega izročila znotraj vesoljnosti Cerkve. Toda enost Cerkve, je poudaril sveti oče, bo toliko bolj rodovitna kolikor bolj resnična bosta sodelovanje in povezanost med Svetim sedežem in delno Cerkvijo. To ne sme privesti do manjše zavesti o lastni pristnosti in izvirnosti, temveč jo oblikovati znotraj katoliške, torej vesoljne istovetnosti.

Vir: Radio Vatikan / Vatican News
Foto: Vatican Media