Minister za delo Luka Mesec poudarja, da bo kljub skoraj 16-odstotnemu dvigu minimalne plače dejanski strošek delodajalca nižji, in sicer 11,2 odstotka, saj se bo povečal s 1558 na 1735 evrov, ker se prispevki obračunavajo od 60 odstotkov povprečne plače. Ob tem se bosta zvišala tudi regres na 1482 evrov in božičnica na najmanj 741 evrov. Mesec ocenjuje, da bodo učinki dviga, po katerem bo zaposleni prejel okoli 1000 evrov neto, pretežno pozitivni in brez negativnih gospodarskih posledic, kar utemeljuje z nizko brezposelnostjo in dosedanjo rastjo tako minimalne kot povprečne plače. Davčno razbremenitev plač zavrača, saj bi ta po njegovem ogrozila financiranje javnih storitev, vpliv na javne finance pa naj bi bil obvladljiv, zato rebalansa proračuna ne načrtujejo; sredstva bodo morali proračunski porabniki zagotoviti znotraj obstoječih okvirjev.

Delodajalci: politično všečen in ekonomsko tvegan ukrep

V Združenju delodajalcev Slovenije (ZDS) menijo, da gre za še en nepremišljen in politično všečen poseg v stroške dela, ki je ekonomsko tvegan in nevarno odmaknjen od realnih razmer v gospodarstvu. Po njihovem mnenju ukrep delodajalcem sporoča, da so postali priročen plačnik političnih odločitev, minister in vlada pa sta s tem »zabila žebelj v krsto gospodarstva«.

ZDS opozarja, da gre za administrativen in »ekonomsko surov rez« v stroškovno strukturo podjetij, ki bo neposredno vplival na konkurenčnost slovenskega gospodarstva, stroškovno stabilnost podjetij in širše makroekonomsko okolje. Posebej ranljiva bodo po njihovih navedbah mala in srednja podjetja ter delovno intenzivne panoge, ki že zdaj poslujejo na meji vzdržnosti.

Ob tem poudarjajo, da minimalna plača ni zgolj socialni ukrep, temveč ključna ekonomska kategorija, ki vpliva na poslovne modele podjetij, investicije, plačno politiko in ohranjanje delovnih mest. Opozarjajo tudi na verižni učinek dviga, saj se z minimalno plačo zvišujejo še druge obveznosti delodajalcev, med drugim regres in božičnica.

V združenju zavračajo tudi pojasnila, da se strošek delodajalca poveča manj kot bruto znesek plače. Takšna razlaga je po njihovem mnenju zavajajoča, saj ne upošteva vseh posrednih učinkov in povezanih obveznosti v celotni plačni strukturi.

Trgovinska zbornica: višje cene in pritisk na inflacijo

Na nevarnosti opozarja tudi Trgovinska zbornica Slovenije (TZS), ki ocenjuje, da bo dvig minimalne plače na približno 1000 evrov neto prinesel več negativnih kot pozitivnih posledic, zlasti za trgovino in širše gospodarstvo.

Po navedbah zbornice bodo stroški dela skokovito narasli, konkurenčnost podjetij se bo dodatno poslabšala, pritisk na cene pa bo neizbežen. To bo po njihovem mnenju vodilo v višjo inflacijo, ki bo na koncu prizadela prav tista gospodinjstva, ki jim je ukrep namenjen.

Predsednica TZS Mariča Lah opozarja, da podjetja nimajo več rezerv, zato se bo dvig minimalne plače skoraj v celoti prelil v višje cene blaga in storitev. Posebej prizadeta bodo gospodinjstva z nižjimi dohodki, ki največji delež porabe namenjajo osnovnim življenjskim potrebščinam.

V zbornici opozarjajo tudi na dodatne obremenitve, ki bodo sledile že marca z uskladitvijo minimalne osnove za plačilo prispevkov za socialno varnost. Visok administrativni dvig plač brez ustrezne rasti bruto domačega proizvoda po njihovem mnenju povečuje tveganje inflacijske spirale, še posebej vzdolž agroživilske verige, kar se bo odrazilo v višjih cenah slovenskih izdelkov.

Sindikati: korak v pravo smer, a želijo še več

Na drugi strani v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) dvig minimalne plače pozdravljajo, saj bo ta po njihovem mnenju končno presegel prag revščine. Predsednik ZSSS Andrej Zorko je dejal, da je to prava pot, vendar opozoril, da se razmerje med minimalno plačo in minimalnimi življenjskimi stroški ne bi smelo znižati.

Po njegovih besedah sindikati ne bi nasprotovali niti še višjemu dvigu, saj menijo, da mora minimalna plača zagotavljati dostojno življenje in slediti rasti življenjskih stroškov.

Različni pogledi, odprta vprašanja

Odločitev o skoraj 16-odstotnem dvigu minimalne plače tako razkriva globok razkorak med vlado in sindikati na eni ter delodajalci na drugi strani. Medtem ko prvi poudarjajo socialno pravičnost in izboljšanje življenjskega standarda najnižje plačanih, drugi svarijo pred izgubo konkurenčnosti, višjo inflacijo in morebitnim zmanjšanjem zaposlovanja.