Dr. Janez Gril o delu vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč

Tik pred vsemi svetimi leta 1990, 24. oktobra, je Peterletova vlada sprejela »sklep o ustanovitvi in imenovanju predsednika in članov komisije Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije za razreševanje vprašanj, povezanih z namembnostjo in ureditvijo grobišč v Kočevskem rogu«. V komisijo, ki je po svojem prvem predsedniku dobro desetletje nosila ime Blažičeva, nekaj časa jo je nato vodil dr. Janez Černej, delo pa je končala pod vodstvom Petra Kovačiča Peršina, je bil kot predstavnik Cerkve imenovan tudi dr. JANEZ GRIL. Skoraj natančno štirinajst let pozneje je dočakal konec njenega mandata, ki je povezan z uveljavitvijo zakona o vojnih grobiščih in nekaterih podzakonskih aktov.


Ali smo tudi skozi delo komisije, v kateri ste kot eden izmed redkih članov brez prekinitve delovali od začetka oktobra 1990 do konca oktobra 2004, v polnosti presegli znani ukaz Zorana Poliča, povojnega notranjega ministra, ki je že junija 1945 naročal, »ukreniti vse potrebno, da se takoj odstranijo /zravnajo z zemljo/ vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi …« Tega stanja torej ni več …

Ni ga več in ga pravzaprav tudi nikoli ni bilo. Sled nikoli ni bila čisto zabrisana. Dolga desetletja je bil morda vtis, da je bilo to res zabrisano, potlačeno s takim strahom, da bodo ljudje o tem ves čas in popolnoma molčali. A že tedaj to ni bilo res. Ljudje so vedeli in si tudi pripovedovali. Meni je mama, preden sem šel sedem let star prvič šolo, rekla: »V šolo boš šel. Tam bodo marsikaj govorili proti Cerkvi, da ni Boga. Govorili bodo tudi, da so bili partizani samo dobri. Vedeti pa moraš, da so ubili tvojega starega očeta, tvojega strica, da so ubili toliko drugih ljudi - to moraš vedeti, a o tem moraš molčati.« To je bilo navodilo, ki sem ga dobil na poti v prvi razred osnovne šole. Danes so grobišča bolj ali manj znana - 390 jih je že določenih, nekatera tudi s podatki, kdo je v njih pokopan in koliko je v njih pobitih. Na dveh največjih stojijo spomeniki, mimo katerih preprosto ni mogoče iti. Tudi na nekaterih drugih so že primerna znamenja, na mnogih še bodo. Nekatera grobišča so že izkopana ali še bodo, nekatera pa najbrž ne bodo mogla biti nikoli - v Kočevskem rogu je zaradi miniranja tone in tone peska, kamenja, tako da je izkop praktično nemogoč. Ampak znana so imena, morda bodo kdaj izdani tudi mrliški listi, morda so kje seznami pobitih, ki do zdaj še niso znani. Sem optimist. Stvari bodo šle naprej, se bodo urejale, kot so se v določeni meri že uredile, saj je to terjal demokratični razvoj. Marsikaj se je zgodilo s pomočjo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, pa tudi s prispevkom Cerkev so se stvari urejale bolje, kot bi se sicer.

Več v novi številki Družine