Za božič leta 2024 je obiskal pripadnike Slovenske vojske na misiji na Kosovu, nato pa je tam od pomladi do jeseni 2025 preživel še pol leta. Decembra 2025 je bil na misiji v Latviji, kjer je slovenske vojake ponovno obiskal tudi letos spomladi, v času velikonočnih praznikov. V pogovoru za Družino nam je približal delo vojaškega kaplana, duhovno oskrbo vojakov, njihovo veri na misijah ter predstavil izzive, s katerimi se danes soočajo pripadniki oboroženih sil.

Prireditev ob dnevu Slovenske vojske bo letos potekala v Novem mestu, in sicer v soboto, 16. maja, v Novem mestu.

Kako se delo vojaškega kaplana razlikuje od dela kaplana v župniji?

Čeprav je tudi v vojski Kristus isti, je način duhovniškega dela povsem drugačen. V vojski se ne srečujemo z običajnimi pastoralnimi nalogami oz. so te precej drugačne. Ne poučujemo klasičnega verouka, temveč imamo več opravka z odraslimi iskalci vere in katehumeni. Vojska je kljub lepemu številu pripadnic še vedno pretežno moški kolektiv, zato je temu prilagojen tudi način oznanjevanja evangelija. Če mora duhovnik v župniji nagovarjati različne generacije in spole, je v vojski način bolj »moški«, bolj neposreden. Življenje vojaškega kaplana je močno povezano z vojaškim načinom življenja, zaradi česar je delovni ritem povsem drugačen. Naše pastoralno delo se pričenja in končuje v deljenju vsakdanjih dolžnosti s pripadniki. 

S kandidati na temeljnem vojaškem usposabljanju pred novomeško stolnico. FOTO: Osebni arhiv Jakoba Piletiča

Na kakšen način ste v oporo vojakom?

Duhovnik je v vojski neposredno vključen v življenje moštva, zato mora najprej postati eden izmed njih in biti vključen v vsa področja vojaškega življenja. Kot duhovnik med vojake prinašam Kristusa tudi tja, kjer se zdi, da je Bog zelo oddaljen – v svet, ki je neposredno soočen s smrtjo, nevarnostjo in v situacije, kjer bi človek lahko mislil, da je Bog popolnoma odsoten. Kaplani med vojaki ne blagoslavljamo boja, še manj orožja. Blagoslavljamo pripadnike, da bi zmogli opraviti svojo dolžnost čim bolje, čim bolj častno, v skrbi za človekovo dostojanstvo, za vsako življenje, da bi zmogli obraniti mir in pravičnost. Zdi se mi pomembno, da smo glasniki Božjega upanja. Vztrajnost, ki je sicer sad discipline, je mogoča le, kadar človek ohranja upanje. Želimo jih opolnomočiti, da bi tudi v psihično in fizično napornih situacijah videli smisel v tem, kar počnejo, ter da bi znali svojo šibkost in izčrpanost nasloniti na Kristusa.

Velik izziv predstavljajo dolgotrajne odsotnosti od doma, zlasti med misijami in usposabljanji. To močno vpliva na družinsko in zakonsko življenje pripadnikov. (Jakob Piletič)

Svet je danes zaznamovan z vojnami in negotovostjo – tudi v Evropi. Kakšno vzdušje zaznavate med vojaki?

Sodobno vojskovanje ni usmerjeno v napad, temveč v obrambo svojega naroda in domovine. V tem smislu se mi zdi, da tudi med pripadniki zavezniških vojska obstaja nekakšna napetost ali morda negotovost glede razvoja številnih dogodkov v svetu in naši neposredni bližini. Kljub temu pa z zaupanjem v Boga ter lastno usposobljenostjo in izurjenostjo ostajamo pripravljeni odgovoriti na izzive sedanjega časa in situacijo v svetu. Vsak boj se namreč zmaga najprej v vsakem izmed nas. 

Ob zaključku misije na Kosovu in prejemu zahvale ameriškega poveljnika. FOTO: Osebni arhiv Jakoba Piletiča

S kakšnimi osebnimi in duhovnimi izzivi se vojaki najpogosteje srečujejo?

Velik izziv predstavljajo dolgotrajne odsotnosti od doma, zlasti med misijami in usposabljanji. To močno vpliva na družinsko in zakonsko življenje pripadnikov. Pri mlajših vojakih je velik izziv tudi izoliranost od običajnega okolja, v katerega bi se sicer vključevali. Ko se po daljšem času vrnejo domov, morajo znova vzpostaviti odnose in prevzeti družbene vloge, ki so jih med odsotnostjo pustili doma. Menim, da so torej največji osebni izzivi. Prav ta izoliranost, odsotnost poznanega, pa ustvarja prostor za izpraševanje in iskanja smisla, končno iskanja Boga. 

Prva naloga vsakega vojaškega kaplana je najprej izkusiti to, kar izkušajo tudi vojaki sami. Preprosto moraš iti z njimi v blato, dež, napor, izčrpanost, žulje. (Jakob Piletič)

Kako vzpostavljate odnos z vojaki, ki niso verni?

Prva naloga vsakega vojaškega kaplana je najprej izkusiti to, kar izkušajo tudi vojaki sami. Preprosto moraš iti z njimi v blato, dež, napor, izčrpanost, žulje. Le tako tudi kaplan postane eden izmed njih. Ko v resnici postaneš »eden izmed«, se lahko odpre prostor pristnega prijateljstva, tovarištva in zaupanja. Šele takrat se iskreno pojavi vprašanje o Bogu, smrti, minljivosti, duhovništvu, celibatu, svetosti. Šele v tej prijateljski intimnosti se ustvari prostor, kamor lahko vstopi oznanilo evangelija. Nekateri zberejo pogum in vprašajo, drugi ne. Spet s tretjimi moraš prehoditi kar nekaj kilometrov pred prvim vprašanjem, ko vendar ugotovijo, da vseeno nismo tako »čudni«. Nisem še imel negativnih izkušenj. Tudi tisti, ki najprej povedo, da ne verujejo in jih to ne zanima, so pogosto največji iskalci in se najbolj zanimajo za evangelij.

Mednarodni vojaški križev pot. FOTO: Osebni arhiv Jakoba Piletiča

Kaj vas pri tem delu najbolj izpolnjuje?

Mislim, da se to kaže predvsem v pogovorih z iskalci, v kakšni dobri spovedi, pri moško zadržanem, a zvestem sodelovanju pri liturgiji ... Veličastno je opazovati zlasti mlajše pripadnike, ki so v trenutkih svoje šibkosti, ko na svoje lastne moči in izurjenost niso mogli več računati, vse naslonili na Kristusa. Ko ti kakšen pripadnik zaupa, da je začel moliti rožni venec, ki se mu je prej zdel nezanimiv. Kakor je disciplina pomembna pri vojaškem urjenju, tako je tudi v duhovnem življenju. To zlasti dobro razumejo prav vojaki. Seveda so prisotne tudi fizične in psihične preizkušnje, ob katerih se človek včasih vpraša: »Kaj pa je meni tega treba kot duhovniku?« Poleg tega je zahteven tudi ritem dela – pripadniki se nenehno menjajo, odgovoren si za veliko ljudi, ki jih ne poznaš tako, kot bi jih poznal kot župnik v župniji, a vendar včasih dosti bolje. Ni stalnega urnika, stvari se zgodijo nepričakovano in naloge pridejo nepredvideno; vaje, usposabljanja, tereni, izobraževanja ... To so osebno najzahtevnejši trenutki. Kljub temu pa na vseh področjih svojega dela vedno znova čutim potrjenost v tem, kar sem in kar opravljam.

Tudi tisti, ki najprej povedo, da ne verujejo in jih to ne zanima, so pogosto največji iskalci in se najbolj zanimajo za evangelij. (Jakob Piletič)

Kako doživljate misije?

Misija je gotovo milosten čas, ko lahko v polnosti izkusiš življenje z vojaki in si popolnoma vpet v dolžnosti vojaškega okolja. Prav ta delitev vsakdana z njimi naredi duhovniško služenje in kaplansko poslanstvo bolj polno, nujno in življenjsko. V domovini so pripadniki vključeni v redno župnijsko pastoralo po svojih domačih krajih, na misiji pa te pastorale ni, zato tvoj kontingent postane tvoja. Poleg skrbi za lasten kontingent pa se vojaški kaplan vključuje tudi v mednarodne strukture, kjer si vpet v zavezniško organizacijo duhovne oskrbe med pripadniki drugih narodov. Sodelovanje z vojaškimi kaplani iz različnih držav in različnih krščanskih denominacij je vedno znova zelo poučno in izpolnjujoče, vsi se končno soočamo s podobnimi izzivi in nanje skupaj lažje iščemo odgovore. 

Sveta maša v vojaški bazi na Kosovu. FOTO: Osebni arhiv Jakoba Piletiča

Kako ocenjujete stanje vojaških kaplanov — jih je dovolj glede na potrebe vojske? Kakšna je prihodnost te vloge v Slovenski vojski?

V primerjavi z organizacijo duhovne oskrbe v drugih oboroženih silah in glede na potrebe in obseg nalog Slovenske vojske bi pri zagotavljanju optimalne duhovne oskrbe zagotovo potrebovali več vojaških kaplanov. V vojaškem vikariatu pri nas delujemo štirje katoliški kaplani, ena protestantska kaplanka in nekaj pastoralnih asistentov in asistentk. Nekateri smo stalno prisotni na misijah, drugi delujemo v domovini. Menim, da bo v prihodnosti, zlasti ob spremenjenih razmerah v svetu, duhovna oskrba v vojski postajala vse pomembnejša. Grožnje in krize v naši neposredni bližini in odločen odgovor nanje bo gotovo zahteval tudi večjo vključenost vojaških kaplanov. 

Ob vojaškem mednarodnem jubilejnemu romanju 2025. Na fotografiji z vojaškim vikarjem Matejem Jakopičem in njegovim namestnikom dr. Matjažem Muršičem Klenarjem. FOTO: osebni arhiv Jakoba Piletiča

Kako vas je delo vojaškega kaplana osebno spremenilo?

Ko sem se po dekretu svojega ordinarija zaposlil v Slovenski vojski, se je odprlo popolnoma novo poglavje – ne le v mojem življenju, temveč tudi v razumevanju duhovništva in duhovniškega služenja. Menim, da sedaj še lažje razumem človeške stiske, ki jih prej kot kaplan v župniji nisem doživljal na enak način ali pa v njih nisem imel neposrednega uvida. Hkrati pa več vsakodnevnih izzivov, ki jih kot vojaški kaplan doživljam, še bolj utrjuje mojo temeljno poklicanost. Gre za prinašanje Kristusa v svet, kjerkoli smo, in za služenje tam, kjer nas Cerkev in človeštvo potrebujeta.