Njegova pot do duhovništva se je začela že v osnovni šoli, ko je bil še ministrant. Nanj je močno vplival zgled domačega župnika Franca Hozjana in zgledi kaplanov, ki so delovali v njegovi domači župniji Gornja Radgona. Po končani gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru je svojo odločitev potrdil z vpisom na Teološko fakulteto in v bogoslovje.

FOTO: Domen Permozer 

Kako je prišlo do tega, da ste postali vojaški kaplan? Vas je delo v vojski zanimalo že od malega? 

V vojsko sem prišel po naključju. Enkrat me je poklical naš škof Peter: »Matjaž, rad bi se s tabo pogovoril. Pridi jutri do mene.« Prva misel je bila, kaj sem spet naredil narobe. A mi je predstavil idejo, da v vojski potrebujejo duhovnika, ki bo opravljal naloge vojaškega kaplana. Ob priložnosti nisem okleval. To je bilo oktobra 2017. S prvim junijem 2018 sem se zaposlil v Slovenski vojski, opravil temeljno vojaško usposabljanje v Vipavi in začel delovati v 72. brigadi v Mariboru. Pol leta pozneje, aprila 2019, pa sem že šel na svojo prvo misijo na Kosovo.

Podpis prisege v Vipavi ob koncu Temeljnega vojaško-strokovnega usposabljanja. September 2018. FOTO: Postanivojak.si

Torej se je ponudila priložnost in ste jo preprosto zgrabili?

Ja, seveda. In ni mi žal, da sem jo sprejel. Je pa včasih tudi naporno. Pokrivati polovico Slovenije zna biti izziv. Vzame namreč precej časa in energije. Ampak sem kljub temu hvaležen, da sem lahko del te zgodbe.

Kje vse ste že bili po svetu na misijah in katera vam je ostala najbolj v spominu?

Kot pravijo, prve ne pozabiš nikoli. Moja prva misija na Kosovu leta 2019 je bila res nekaj posebnega. Bila je dobra izkušnja, predvsem zato, ker takrat še nimaš izkušenj in se moraš znajti, kakor veš in znaš. Pomembno je tudi, s kom si obdan. K sreči sem imel v naši enoti res odlično ekipo. Kot kaplan sem bil del nacionalnega podpornega elementa – to je logistični del, ki podpira celoten kontingent na različnih področjih delovanja. Imeli smo zelo uigrano ekipo izkušenih častnikov in podčastnikov. Res so mi veliko pomagali, me podpirali, usmerjali in na nek način tudi vzgajali. Zelo dobro smo se razumeli, kar mi je bila odlična popotnica za naprej. Za mano so zdaj štiri polletne misije: tri na Kosovu in ena na Slovaškem. Poleg tega sem bil za praznike, božič, novo leto, veliko noč ter 15. avgust, za Marijino vnebovzetje večkrat kratkotrajno napoten še v Latvijo in v Bosno in Hercegovino. To so misije, kjer vojaški kaplan ni redno prisoten, vendar pripadnike obišče za čas velikih praznikov.

Skupaj z glavnim kaplanom kanadske vojske, generalmajorjem Guyem Chapdelaineom (levo) in kanadskim vojaškim kaplanom. Misija v Latviji. Božični prazniki 2018. FOTO: Osebni arhiv  

Vaše delo se verjetno precej razlikuje od dela običajnega duhovnika v župniji. Kako izgleda vaš običajen dan tukaj v Sloveniji in kakšne so vaše naloge?

Pravzaprav je običajen dan pri meni običajno neobičajen. Dnevi so zelo različni in odvisni od tega, kaj se tisti dan dogaja. Sem prištevam službene poti, različne dogodke, sestanke in najrazličnejše dejavnosti.

Zaključna vaja na misiji na Slovaškem. FOTO: Osebni arhiv 

Načeloma dan začnem zgodaj zjutraj. V službo pridem okoli pol sedmih, najpogosteje v Maribor, včasih v Mursko Soboto, zadnje čase pa tudi na Generalštab v Ljubljano. Če le utegnem, se zjutraj preoblečem v športno opremo in grem teč, naredim nekaj sklec in držim plank, da ohranjam osnovno fizično pripravljenost. V vojski imamo namreč vsako leto test gibalnih sposobnosti, ki ga moraš opraviti, zato je dobro, da ostajaš v formi. Potem pa je dan zelo raznolik. Včasih grem z vojaki na teren ali na usposabljanje, včasih obiščem različne enote in pogledam, ali kaj potrebujejo. Sicer pa sodelujem tudi pri različnih dogodkih. Od srečanj s poveljstvom, kjer usklajujemo naše delovanje, do sodelovanja vseh kaplanov in pastoralnih asistentov pri proslavah, enotnih dnevih, spominskih dogodkih, krstih, pripravah na birmo ali obhajilo. Če pride do smrti kakšnega pripadnika ali njegovega družinskega člana, smo kaplani tudi takrat v oporo.

Dan Vojaškega vikariata leta 2024. FOTO: Janez Kotar

Pri svojem delu srečujete z različnimi težavami, ki jih doživljajo vojaki na misiji ali pa tudi, ko so doma. Katere so tiste največje stiske, s katerimi se obračajo na vas?

Najpogosteje gre za čisto človeške, osebne stiske, ki nastajajo v družini. To so večinoma nerazumevanja in težave v odnosih. Včasih tudi v delovnem kolektivu pride do nesoglasij, kar je povsem normalno. Včasih naloge in človekov pogled nanje pridejo v navzkrižje. Nekateri pripadniki doživljajo stisko tudi zaradi preobremenjenosti. Zaradi tega pride do utrujenosti, kar pripadniki tudi odkrito povedo.

Vsaka sprememba v svetu se začne s spremembo srca, če povemo s krščanskimi besedami: s spreobrnjenjem. (Matjaž Muršič Klenar)

Na misijah pa so stiske pogosto povezane z odsotnostjo od doma. Vojaki pogrešajo družino, partnerje in svoje otroke. Ko si tri ali štiri mesece odsoten, se te stvari hitro začnejo potencirati. Če pride še do kakšnih napetosti znotraj kolektiva, je lahko še težje. Na misijah smo 24 ur na dan skupaj, in to s sodelavci, ki si jih nisi izbral – ne nadrejenega, ne podrejenega in ne soborca. Tu včasih nastanejo izzivi. In prav tu je ena ključnih nalog duhovne oskrbe, da znamo biti mediatorji. Včasih pa zgolj rama, na katero se lahko nekdo nasloni in v varnem okolju pove, kaj ga bremeni in ovira pri delu.

FOTO: Domen Permozer 

Se vam zdi, da vojaki zaradi narave svojega poklica težje izrazijo, da jim je kaj težko? Navsezadnje gre za poklic, kjer se pričakuje poslušnost in sledenje ukazom.

Res je, v vojski vlada drugačna mentaliteta. Včasih se zdi, da je treba vse, kar ti nekdo naroči, preprosto narediti – takoj in brez vprašanj. Ampak kljub temu je pomembno, da vojaki povedo, če jim kaj ne ustreza, če jih kaj teži. Vsaj toliko, da dajo to iz sebe, iz svoje duše, da jih ne začne razjedati od znotraj.

Dolge odsotnosti zaradi misij gotovo vplivajo na družinsko življenje. Kako kot vojaški kaplan pomagate vojakom v teh stiskah? Kaj jim poveste, kako jih spodbudite, da zdržijo in ohranijo zdrave odnose doma?

To je zelo odvisno od posamezne situacije. Vsak človek ima drugačne odnose z bližnjimi. Nekdo pogreša družino, ker so zelo povezani, nekdo drug morda dvomi, da je doma vse v redu, ker sumi, da se doma »nekaj dogaja«. Ni enoznačnega recepta. Vedno pa skušam spodbuditi človeka, da najde v sebi motivacijo, da opravi svoje delo. Če v vojski dobro opraviš nalogo, si prepoznan in imaš možnosti za napredovanje. Po drugi strani pa so misije tudi finančno nekoliko bolje ovrednotene, kar marsikdo izkoristi za to, da doma kaj ustvari ali izboljša življenjske pogoje za svojo družino.

Napetosti v svetu naraščajo. V mislih imam vojno v Ukrajini, konflikti na Bližnjem vzhodu, vse pogostejše teroristične grožnje in migracijske krize. O tem veliko govorimo in pišemo tudi v medijih. Kako lahko kot družba kljub temu ohranimo zaupanje in notranji mir, čeprav nas vse te informacije lahko spravijo v stisko?

Res je, vse to vpliva na naše počutje. Povzroča nelagodje, stisko in občutek ogroženosti. A kljub vsemu temu je pomembno, da ohranimo zaupanje v varnostni sistem, v sistem zaščite in reševanja ter v vse institucije, ki se resno ukvarjajo s tem, da preprečujejo napade in pravočasno zaznavajo grožnje. Vsaka država ima svoj mehanizem varnosti in sodeluje tudi na mednarodni ravni, kjer so postopki nenehno v teku in se izboljšujejo. Zato se kot posamezniki ne smemo preveč vznemirjati ob vsaki novici. Ključno je, da zaupamo tistim, ki so poklicani k temu, da skrbijo za našo varnost in mir. Le tako lahko kot družba ohranimo notranje ravnovesje in ne zapademo v strah, ki pogosto ni sorazmeren z realnim tveganjem.

FOTO: Domen Permozer 

Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno, da bi Evropa resnično začela graditi shemo miru, o kateri je govoril papež Frančišek? 

Mirno in varno okolje vedno izhaja iz miselnosti posameznika. Vsaka sprememba v svetu se začne s spremembo srca, če povemo s krščanskimi besedami: s spreobrnjenjem. Če bomo s svojimi dejanji, besedami in odnosi že v domačem okolju, to je v družini in v lokalni skupnosti, živeli vrednote miru, se lahko ta duh širi tudi v širši družbeni prostor.

Ključno je, da zaupamo tistim, ki so poklicani k temu, da skrbijo za našo varnost in mir. (Matjaž Muršič Klenar)

Zavest o pomenu miru je v evropskem človeku močno zasidrana. Že kot otroci smo bili vzgajani v tem duhu. Učili so nas, da je vojna nekaj slabega, da prinaša trpljenje. Vodili so nas v koncentracijska taborišča, kjer smo spoznavali posledice zla, kar je v nas ustvarilo globoko prepričanje, da se je treba vojni izogibati. Zato se morda danes težje soočamo z vprašanjem, zakaj sploh potrebujemo vojsko ali zakaj bi se morali zanjo usposabljati. A kljub temu da smo del zveze NATO, ne moremo odgovornosti za varnost svoje domovine prelagati na druge. To je naša dolžnost in odgovornost, ki jo lahko resnično nosimo le s srcem. Prav to je temelj za gradnjo pravega in trajnega miru.

Kako kot vojaški kaplan razumete peto Božjo zapoved "Ne ubijaj", glede na to, da se vojaki včasih znajdejo v okoliščinah, kjer morajo uporabiti orožje za preživetje? 

Peta Božja zapoved "Ne ubijaj" je zelo široka in nas ne opozarja le na fizično ubijanje, temveč tudi na druge oblike nasilja. Žalimo in »ubijamo« lahko tudi z besedami, z dejanji, ko nekomu spodkopavamo dostojanstvo, njegovo duševno zdravje ali celo ko zanemarjamo sami sebe – svoje telo, ki je tempelj Svetega Duha. Najhujša oblika kršitve je seveda odvzem življenja. A tudi tu obstaja pomembna izjema, to je načelo samoobrambe, ki mora biti sorazmerno in nujno. V okviru varnostno-obrambnih struktur je v izjemnih primerih obramba z orožjem lahko moralno in pravno upravičena, če gre za zaščito lastnega ali tujega življenja.

Letošnje svetoletno romanje vojakov v Rim. Srečanje z veleposlanikom RS pri Svetem sedežu mag. Francem Butom. FOTO: Osebni arhiv  

Mladi danes pogosto iščejo smisel v drugačnih stvareh, kot je vojaška služba. Če bi se ponovno uvedlo obvezno služenje vojaškega roka, menite, da bi prišlo do odpora med mladimi?

Mislim, da bi pri določenem delu mladih res lahko naleteli na odpor. Živimo v času, ko se močno poudarja pravica do svobodne izbire, pogosto pa pri tem pozabljamo na dolžnosti. Kot pravi dr. Kristovič: "Vse za njih, a nič namesto njih." Pravice morajo hoditi z roko v roki z dolžnostmi. Če bi do obveznega služenja prišlo, bi bil to za mnoge mladostnike kar kulturni šok. Vseeno pa verjamem, da bi bil s pravo pripravo in razumevanjem pomena obrambe domovine ta prehod izvedljiv – a nikakor čez noč.

Izvidovanje iz zraka s helikopterjem. Misija na Kosovu, september 2019. FOTO: Osebni arhiv 

Kakšno vlogo ima vera pri ohranjanju miru in reševanju konfliktov v svetu?

Vsaka vera – pa naj bo to krščanstvo, islam, judovstvo ali katerakoli druga – v svojem bistvu nosi vrednote, ki usmerjajo posameznika in družbo. Vrednote, kot so spoštovanje, sočutje, pravičnost, dostojanstvo človeka in svetost življenja, dajejo človeku temelj za razumevanje sebe, drugih in sveta okoli sebe. Za kristjana je vera v mir utemeljena v tem, da verjamemo, da je vsak človek ustvarjen po Božji podobi. Zato je nedotakljivost življenja nekaj svetega. In enako velja tudi za druge vere. Večina ver ima v svojem jedru prav željo po miru, po sobivanju. Vera, ki je pristna in dobro ukoreninjena, je lahko močan temelj za gradnjo miru, tako v srcu posameznika kot v celotni družbi.