Založba Beletrina je izdala ponatis romana Prežihovega Voranca Požganica in novi prevod romana Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega Zapiski iz mrtvega doma.

Prežihov Voranc: Požganica

Vorančev roman iz prevratnih dni Požganica – kot knjigo opiše podnaslov – je bil prvič objavljen turbulentnega leta 1939.

Požganica, ki intenzivno preizprašuje nacionalno v razmerju do socialnega, je roman, ki ga je med svojimi deli tudi sam Prežih zelo cenil. Že iz avtorjevih časopisnih zapisov je razvidno, da je izguba Koroške, udejanjena s koroškim plebiscitom, slovenski javni prostor hipoma prepojila z močnim občutenjem krivice in je vse odtlej ena osrednjih nevralgičnih točk nacionalne identitete.

V tem kontekstu predstavlja roman Požganica edinstveno kulturnozgodovinsko analizo dogajanja na Koroškem po prvi svetovni vojni in je dobra preslikava zgodovinskega dogajanja v literarno pripoved.

Prežihov Voranc – Lovro Kuhar



Prežihov Voranc – Lovro Kuhar (1893–1950) velja za najpomembnejšega prozaista slovenskega socialnega realizma. Glavnina njegovih del, tako v novelistični kot v romaneskni zvrsti, je nastala v obdobju med svetovnima vojnama. Bil je aktivno vpleten v družbene in politične preobrate, dejavno udeležen že v prvi vojni, nato je sodeloval pri agitaciji za slovensko stran v koroškem plebiscitu in kasneje v evropskem komunističnem gibanju, zaradi česar je emigriral, večkrat pa je bil tudi zaprt. Temelj Prežihovega pripovednega sveta je posameznik kot del skupnosti, predvsem pa velja Prežih za pisatelja, ki je slovenskim bralcem odkril koroško pokrajino. Njegovi romani Požganica, Jamnica in Doberdob prikazujejo usode ljudi v času zgodovinskih premikov in predstavljajo spoj realističnega romana ter tradicije ljudskega pripovedništva.

Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma

Zapiski iz mrtvega doma, ki so poleg Ponižanih in razžaljenih najbolj avtobiografsko delo Dostojevskega, zasedajo v pisateljevem ustvarjanju in v ruski literaturi nasploh posebno mesto. To je pravzaprav prvo veliko delo v ruski literaturi, ki govori o taborišču.

Zapiski iz mrtvega doma so v avtorjevem ustvarjanju pomembni tudi zato, ker odprejo veliko idejno-tematskih sklopov, ki jih pisatelj pozneje razvija v svojih romanih: zločin in kazen, sladostrastni tiran in njegove žrtve, denar in svoboda, trpljenje in ljubezen, ljudstvo in plemstvo, rabelj in njegova psihologija. Prvič v romanih Dostojevskega se v zanj značilni poetiki pojavita umor in podroben opis umora.

Zapiski iz mrtvega doma so torej prelomno delo, ki opisuje prav obdobje, ko se je Dostojevski duhovno prerodil.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881), ruski klasik, ki v svojih najznamenitejših delih, med katera sodi predvsem tako imenovano peteroknjižje (Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič in Bratje Karamazovi), prek opisovanja izjemnih, največkrat ekstremnih dejanj ali oseb skuša upodobiti najgloblje dileme človekove duše ter posledice človekovih odločitev.

Njegovo ustvarjanje, ki je usodno zaznamovalo literarne in filozofske smeri 20. stoletja, je na prelomu tisočletja še vedno zelo aktualno, kar dokazujejo sveži prevodi njegovih del v mnoge svetovne jezike, tudi v slovenščino.




Marko Pogačnik: Slovenija čudežna

V zbirki Koda je založba Beletrina izdala knjigo konceptualnega umetnika Marka Pogačnika Slovenija čudežna. Ta po obsegu, vsebini in likovni opremi izčrpna knjiga predstavi slovenski prostor skupaj z neštetimi kraji in pokrajinami kot »večdimenzionalno celoto«.

Marko Pogačnik je na podlagi svojih 180 delavnic s slovenskimi kraji razvil izviren pristop k »vitalnoenergijskim in sakralnim razsežnostim Slovenije«, ki odpirajo povsem samosvoje, drugačno branje in razumevanje naše domovine.

Knjiga je bogato dokumentirana s 130 risbami avtorja in 350 fotografijami Bojana Breclja. Kot so zapisali pri založbi, naj bi bila to knjiga, »s pomočjo katere zagledamo slovenski kulturni in duhovni prostor v novi, presenetljivi luči, knjiga, s pomočjo katere lahko potujemo po Sloveniji in zamejstvu drugače, kot smo tega vajeni od Valvasorja do danes«.

Mnogi vidiki slovenskega prostora


Pogačnikove litopunkturne točke ob Tivolski cesti v Ljubljani.

Marko Pogačnik: »Slovence želim povabiti, da začno obiskovati kraje, pokrajine in mesta na neobičajen, bistveno bolj poglobljen način – tudi, da lastne kraje spoznajo z drugih zornih kotov, kot so jih sicer vajeni. Če pogledamo vse te odlične vodiče k Sloveniji, se zdi, da je o njej že vse zapisano in ni kaj iskati. S knjigo Slovenija čudežna dežela želim pokazati, da obstajajo še mnogi vidiki slovenskega prostora, katerim se še nismo čudili in za katere kot začasni prebivalci te dežele premalo skrbimo. «

Marko Pogačnik


Pogačnik je na povabilo župana Kostela zdravil tudi območje pod cerkvijo v Fari pri Kostelu.

Marko Pogačnik (1944, Kranj), eden osrednjih slovenskih konceptualistov, soustanovitelj skupine OHO in ustanovitelj umetniške komune Družina v Šempasu, sicer pa kipar, ki je med drugim oblikoval tudi slovenski državni grb. Široko je znan tudi po litopunkturi, s katero na »akupunkturnih« točkah pokrajine zdravi Zemljo. Pogačnik je razvil različne pristope pri sodelovanju z zavestjo Zemlje in s svetovi narave, bodisi v primeru akupunkture Zemlje bodisi pri geomantičnih interpretacijah posameznih krajev in pokrajin.

Foto: Ivo Žajdela