Zapri
Iskanje

Vprašanja in odgovori o Marijinem vnebovzetju

Marjan Turnšek
Za vas piše:
Marjan Turnšek
Objava: 15. 08. 2022 / 06:00
Oznake: Cerkev, Praznik, Škof, Vera
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 14.08.2022 / 22:01
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Vprašanja in odgovori o Marijinem vnebovzetju

Vprašanja in odgovori o Marijinem vnebovzetju
Esteban Murillo, Vnebovzetje Device Marije, med 1645 in 1655.
Znamenje trdnega upanja in tolažbe.

Marija je bila vzeta v nebo s telesom. Kako si to lahko predstavljamo?

S predstavo podobe vstalega telesa imamo od vsega začetka kar nekaj težav. Že v stari zavezi so zaslutili, da je Bog moral ustvariti človeka za večno bivanje s seboj, a so hkrati tudi povsem realistično doživljali smrti svojih bližnjih. Za Elija in Henoha pa je sporočeno, da sta bila vzeta v »Abrahamovo naročje« brez telesne smrti. Tudi v Knjigi Makabejcev je že zelo jasno izražena vera v vstajenje tudi posameznega človeka. Najbolj jasno pa je seveda izraženo vstajenje teles v novi zavezi, še posebej z Jezusovim vstajenjem in njegovimi prikazovanji. Ta so opisana tako, da se vidi, kako skrivnostno je bilo vstalo Jezusovo telo. Niti najbližji ga niso takoj prepoznali; hkrati pa je imelo tudi nenavadne sposobnosti: pojavilo se je in izginilo, a tudi jedlo. Na osnovi Jezusovega oznanjevanja o večnem življenju pri Očetu in teh neposrednih izkušenj je nastala novozavezna vera v vstajenje človeka v polnosti, torej v njegovi telesni in duhovni komponenti, saj sta pri človeku neločljivi. Cerkev je v svoji veri izrazila tudi razliko med stanjem človekovega telesa takoj po telesni smrti in njegovim dokončnim stanjem po vstajenju teles ob koncu sveta. Dejansko je o tem dogajanju malo razodeto, zato je prav vse, kar je povezano z našim vstajenjem, predmet vere in zaupanja Bogu, ki je naš Oče, Brat in Posvečevalec. Verska resnica o Marijinem vnebovzetju izraža versko prepričanje, da je bila Marija že ob telesni smrti deležna dokončnega stanja, tudi vstajenja telesa, in bila v vsej polnosti »takoj« deležna nebeške resničnosti. (»Takoj« je v narekovajih, ker v večnosti ne moremo časa pojmovati enako kot v času zemeljske zgodovine.)

Marija je bila že ob telesni smrti deležna dokončnega stanja, tudi vstajenja telesa, in bila v vsej polnosti »takoj« deležna nebeške resničnosti.

Kaj ta verska resnica pomeni za življenje vsakogar od nas?

Marijino vnebovzetje sporoča, da je življenje podarjeno. Marija je prejela zemeljsko (brezmadežnost) kot večno življenje (vnebovzetje) v izredni obliki kot dar. Starša sta bila menda že priletna in zato nerodovitna, vstajenje od mrtvih in vnebovzetje pa je od Boga vedno zastonj podarjeno. Marija je dojela in sprejela, da je za človeka najbolj modro, da sprejme Boga v svoje življenje. Postala je najrodovitnejši človek na svetu. Ker je vse sprejela, je lahko tudi rodila, kajti sposobnost rojevanja odgovarja sposobnosti sprejemanja. Kot devica Marija ne misli, da je ona izvir življenja. Zato vse, kar je prejela, podarja; in sicer vse izroča najprej Svetemu Duhu. Prav to je vrhunec človekove dejavnosti. In posledica je neverjetna: rodi Božjega in svojega Sina, Bogo-človeka. A se ne zaustavi pri tem, ampak vse, kar pride iz nje, je božje-človeško; vsako misel, besedo in dejanje »spočne« v sodelovanju s Svetim Duhom. Takšna odprtost za sprejemanje in dajanje omogoča odprtost tudi za telesno poveličanje, ki ji ga je Sin namenil; Cerkev večkrat izraža, da ni mogel pustiti trohneti telesa žene, iz katere se je rodil. Marija je bila udeležena v vseh skrivnostih njegovega življenja – zato tudi v vstajenju.

Današnji način življenja nas naravnost sili, da se ne doživljamo kot dar. Kakor da si življenje moremo omogočati in zagotavljati sami. Dejansko pa ga prejemamo iz odnosa z Bogom in z drugimi. Zmotno si želimo vse zaslužiti; nobenemu biti nič dolžni; a to je smer samoodrešenja, ki je laž, in ne odrešenje kot dar. Izvorna laž, hudobni duh, pa nas prepričuje, da smo mi gospodarji življenja. Vendar: življenje je dar ali pa je smrt. Marija je dokaz za to.

Avtor prispevka je upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek. FOTO: Tatjana Splichal

Zakaj se je papež odločil versko resnico o Marijinem vnebovzetju povzdigniti v dogmo?

V povojnem času, po bolečih izkušnjah, ko je bilo do mučeništva teptano dostojanstvo mnogih ljudi, po tolikih nesrečah in mnogih odpadih od resnice in kreposti, je papež Pij XII. po prošnjah mnogih škofov z vsega sveta prišel po navdihu Svetega Duha do prepričanja, da lahko Božja Mati s svojim zgledom in priprošnjo mnogim pomaga do dviga iz tega dekadentnega stanja. Zaznal je, da je primeren čas, da z razglasitvijo te dogme še utrdi prepričanje, da Marija, ki je tudi naša mati, poveličana z dušo in telesom, prosi za nas. Tako je versko prepričanje, ki je navzoče v Cerkvi od vsega začetka, dvignil na raven dogme.

Drugi vatikanski koncil povzema vsebino Marijinega vnebovzetja takole: »Kakor pa je med tem Jezusova Mati v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena, tako sveti tu na zemlji potujočemu Božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan (prim. 2 Pet 3,10)« (C 68). Kristjani že vso zgodovino zremo Vnebovzeto in v njej prepoznavamo uresničenje svojega končnega cilja. Marija, z »dušo in telesom« vzeta v nebesa, oznanja, da je odrešenja deležen človek v celoti, v telesni in duhovni razsežnosti. Kar razodeva, da krščanstvo ne omalovažuje telesnosti na račun duhovnosti, ampak da priznava enako dostojanstvo in pomembnost obema. Človek se vedno in povsod uresničuje le kot telesno-duhovno bitje. Duhovno ni nasprotje telesnega, saj se človekova duhovnost lahko uresniči le v materialnosti njegovega telesa. Niti odnosi med ljudmi niti človekov odnos z Bogom ne morejo biti uresničeni brez telesnosti. Prav tako se tudi življenje po smrti – in vanj kristjani verujemo – za človeka ne more uresničiti drugače kot na telesno-duhoven način.

Zato je praznik Marijinega vnebovzetja praznik veselega pogleda na življenje, saj vključuje tudi upanja poln pogled poveličanega življenja. Svet, ki ga sooblikujemo, je potreben vedrega pogleda in žejen veselja evangelija. Marija naj nam izprosi novo vnemo pričevanja za Vstalega in sveto drznost za iskanje novih poti, po katerih bo lahko veselje evangelija prišlo do vsakega človeka in bo vsak začutil nežno in usmiljeno ljubezen trajne Božje navzočnosti, ki se po nas želi razširiti v vse pore vsakdanjega življenja in v vse odnose, ki jih živimo.

Marija, z »dušo in telesom« vzeta v nebesa, oznanja, da je odrešenja deležen človek v celoti, v telesni in duhovni razsežnosti.

Ali je Marija zgled, ki ga lahko posnemamo – glede na to, da je bila obvarovana izvirnega greha?

Kot je v Mariji njena brezmadežnost nezaslužen Božji dar, tako je tudi naša krstna brezmadežnost Božji dar, ki lahko v nas z našim sodelovanjem po Marijinem zgledu raste in doseže nove darove, ki nam jih želi Bog podariti. Poleg zgleda pa Marija tudi posreduje za nas in nam s tem dejavno pomaga v napredovanju v krepostih in svetosti.

V vzhodnem krščanstvu govorijo o zaspanju Marije (lat. dormitio). Kaj to pomeni? Ali je to v nasprotju z vero katoličanov, da je Marija umrla?

Sveto pismo večkrat govori o smrti kot o zaspanju. V ozadju je prepričanje, da človek ne more umreti, v smislu, da bi izginil v nič. V vsakem primeru živi večno, saj ga je Bog ustvaril po svoji podobi in podobnosti. Seveda je bil Božji namen, da bi človek večno živel v njem. V tem smislu ne samo na krščanskem Vzhodu, ampak tudi na Zahodu smrt s krščanskega vidika imenujemo zaspanje. V sedanji krizi vere v posmrtno življenje bi bilo verjetno še bolj primerno, da bi kristjani smrt imenovali zaspanje, iz katerega se »prebudimo« v večnost. Saj svet smrt pogosto pojmuje kot konec osebe.

Niti odnosi med ljudmi niti človekov odnos z Bogom ne morejo biti uresničeni brez telesnosti.

Zakaj se Marija dotika toliko ljudi, ne le katoličanov, ampak tudi tistih, ki ne hodijo v cerkev, kar se med drugim kaže v obisku njenih svetišč za Marijino vnebovzetje?

Najbolje bi to povedali ti ljudje sami. Sam razmišljam v smer, da je dejstvo, da je človek ustvarjen za večno življenje, tako globoko zasidrano v vsakem človeku, da mnogi nezavedno težijo za tem. Izraz tega zelo rahlo navzočega hrepenenja je verjetno tudi zatekanje k Mariji, in to še posebej na praznik njenega vnebovzetja. Vedno pa priteguje tudi lik matere. Muslimanom je Marija blizu kot prerokova mati, saj Jezusa sprejemajo kot preroka; matere prerokov pa so v islamu zelo spoštovane. Zato verjetno po svetu, kjer muslimani nimajo svojih molilnic, najprej najdejo pot v Marijina svetišča.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh