Spoštovana ga. Irena, hvala za vprašanje. Posebej še v tem času je aktualno in utemeljeno. Ne vem, ali je poudarek »premestitev« duhovnika najbolj primeren in ustrezen. Primernejše se mi zdi poudariti, da gre za sprejetje novega poslanstva. Gre pravzaprav za proces, za iskanje: na eni strani s strani škofa, na drugi s strani duhovnika, ki se je dal na razpolago. Zelo pomemben pri vsem je proces razločevanja pred Bogom, v molitvi. Prav tako seveda tudi pogovor duhovnika s škofom, medsebojna odprtost, zaupanje in ne na koncu posvetovanje škofa s sodelavci … Cilj vsega tega je iskanje najboljše možnosti za duhovnika in za skupnost, kamor bo duhovnik poslan.

Seveda vsako novo poslanstvo vključuje tudi negotovost, strah, zato odločitve niso lahke. Po drugi strani pa je novo poslanstvo izziv, ki lahko obrodi bogate sadove tako za duhovnika kot za občestvo, kamor je poslan. Zelo pomembno je tudi, kako bo duhovnik sprejet v novem okolju. Ali bo doživel in občutil, da so ga ljudje veseli, da je sprejet, ali pa bo naletel na hladen, neoseben, zgolj uraden odnos. To v duhovniku lahko vzbudi potrditev, ki je lahko vir novih spodbud, ali pa razočaranja, kar hitro vodi v oddaljevanje. Enako velja za duhovniško skupnost. Če se nekdo ne čuti sprejetega oziroma kljub prizadevanju ne najde skupnih pogledov s sobrati, ostaja sam.

Zelo pomembno je tudi, kako bo duhovnik sprejet v novem okolju. Ali bo doživel in občutil, da so ga ljudje veseli, da je sprejet, ali pa bo naletel na hladen, neoseben, zgolj uraden odnos.

Nezdrav umik v individualizem in posledično vse, kar omenjate kot posledice, vse to se more zgoditi tudi v skupnosti. Večkrat se zgodi, da nekdo na videz pripada skupnosti, a se kljub temu začne oddaljevati in umikati v samoto. Res pa je, da se to v okolju, kjer je več ljudi, opazi prej in se lahko tudi prej išče primerno rešitev.

Tudi sam sem kar nekajkrat doživel, da sem bil postavljen pred dejstvo selitve v drugo skupnost in v drugačno poslanstvo. V začetku ni lahko, a je treba zaupati, da v ozadju ni samo predstojnik, ampak nekaj več: namen, da sledim Božjemu namigu, da me Božji Duh vodi tja, kjer sem potreben. To pa v marsičem spremeni celotno gledanje na stvar. Ni lahko predstojnikom (škofu), prav tako ni lahko tistemu, ki je izbran za neko službo in mu je naloženo novo poslanstvo. V ozadju so večkrat tudi ure molitve in iskanja, kdaj tudi neprespane noči.

Menim, da je treba imeti v uvidu oboje: na eni strani pastoralne potrebe, na drugi pa tudi konkretno osebo, značaj in karizme duhovnika.

Ob pomanjkanju duhovnikov, ob pastoralnem povezovanju župnij v pastoralne enote je vedno več možnosti in vabil predstojnikov, da duhovniki izberejo življenje v skupnosti in iz enega središča »v sodelovanju in solidarno« oskrbujejo več postojank. So pa tudi primeri, ko kdo jasno pove, da želi živeti sam in na ta način delati in nositi odgovornost. Seveda pa tudi v teh primerih v povezanosti s sodelavci v župniji in s sosednjimi duhovniki. Menim, da je treba imeti v uvidu oboje: na eni strani pastoralne potrebe, na drugi pa tudi konkretno osebo, značaj in karizme duhovnika. Kot škof sem vedno vesel, če pride k meni duhovnik s konkretnim predlogom, posebej še, ko opažam, da duhovniki spremljajo in razumejo konkretne razmere in so pripravljen tudi na prilagajanje in s tem tudi sprejeti breme konkretne službe.

V zgodovini so pri nas bile pražupnije, ki so pokrivale večja področja, in to v času, ko ni bilo na voljo takšnih prevoznih sredstev, kot jih poznamo danes. Duhovniki so živeli na istem kraju in pastoralno oskrbovali večja območja. Mislim, da sedanje razmere ponovno vodijo v to smer. Vendar se to more zgoditi po tem, ko neka odločitev v človeku dozori, nikoli pa na silo, zgolj z dekretom ...

Vsi smo povabljeni k molitvi za duhovnike in za čisto konkretna občestva, ki jih vodijo.

Tudi iz tega kratkega nizanja razmer o stanju naše pastorale in kaj storiti v danih razmerah, se pokaže, da je ob vsem načrtovanju, delu in ob vseh odločanjih pomembno, da vse to spremlja tudi še velikodušna molitev in zaupanje, da Bog blagoslavlja naše odločitve in dela. Vsi smo povabljeni k molitvi za duhovnike in za čisto konkretna občestva, ki jih vodijo. Ob tem pa je seveda še kako prav, da izrazimo tudi svoja opažanja, si izmenjamo mnenja in predloge, v želji, da bi lahko kaj še izboljšali.

Odgovor nadškofa Cvikla je bil najprej objavljen v tedniku Družina.