7. člen Ustave RS se glasi: »Država in verske skupnosti so ločene.« Zakaj se nekatere stvari ob tem členu s strani marsikaterih državljanov in politikov, tudi medijskih hiš, ne dopuščajo (npr. blagoslov šole, zdržek od mesnih jedi v slovenskih šolah ob petkih), druge pa se dopuščajo (npr. smrt papeža, ki zapolni celotne medije, konklave in novi papež)?

Odgovor upokojenega nadškofa Stresa:

Verjamem, da je bilo marsikomu v Sloveniji tudi to odveč, da je bila tolika medijska pozornost posvečena menjavi na Petrovem sedežu v Rimu. In so mu pri tem rojile po glavi besede iz 7. člena ustave RS, ki pravi: »Država in verske skupnosti so ločene.« Ta člen je bil po volji postkomunističnih strank prevzet iz socialistične ustave. Toda ta je tudi določala, da je vera zasebna stvar, torej brez pravice javnosti. To pa je v kričečem nasprotju s temeljno človekovo pravico do svobode vere. Zato 41. člen sedanje ustave zagotavlja javno izpovedovanje vere, in ne samo zasebno: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.« 

Ustavno sodišče RS pa je v zvezi s tem poudarilo, da je za versko svobodo pomembnejši 41. kakor 7. člen ustave, kar pomeni, da ločitve države in cerkve ni dovoljeno razlagati tako, da bi poteptali pravico do »izpovedovanja vere v javnem življenju«. »Človekova pravica do svobode vesti je namreč temelj celotnega urejanja položaja verskih skupnosti in ima v tem smislu prednost pred ustavnimi načeli, ki opredeljujejo položaj verskih skupnosti v razmerju do države« (Uradni list RS 2010, št. 46, str. 6803). Pravna načela so jasna, a v maniri naših oblastnikov je, da jih upoštevajo, dokler to dopušča njihova ideologija, ne glede na to, kako pogosto sicer romajo v Rim.

Pri tem je tudi treba upoštevati, da je Sveti (Apostolski) sedež kot vodstvo Katoliške Cerkve (ne samo kot državica Vatikan) subjekt mednarodnega prava, da torej funkcionira kot država (ima ambasadorje, »nuncije«), in je zato lahko sklenil z Republiko Slovenijo mednarodni dogovor o položaju Cerkve v Sloveniji. V njem ni sledu o »ločitvi« Cerkve in države, pač pa poudarja, »da sta Katoliška cerkev in država, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in avtonomni, in se zavezujeta k polnemu spoštovanju tega načela v svojih medsebojnih odnosih in k sodelovanju za napredek dostojanstva človeške osebe in skupnega dobrega« (1. člen). 

Ločitev države in verskih skupnosti pomeni predvsem ločitev državnih pristojnosti od cerkvenih.

S tem je povedano, kaj ta »ločitev«, ki jo nekateri tako radi napihujejo, pomeni in česa ne. Nič drugega kakor medsebojno neodvisnost in samostojnost institucionalnih pristojnosti Cerkve in države, pri čemer pa je sodelovanje še posebej poudarjena zaveza. Kajti gre za ločitev pristojnosti ustanov (institucij) države in cerkva, ne pa ljudi, ki jim pripadajo. Zato je ta izraz »ločitev« tako ponesrečen, ker lahko hitro preide v izključevanje vernosti iz javnosti. Ločitev države in verskih skupnosti torej pomeni predvsem ločitev državnih pristojnosti od cerkvenih. Kaže se v tem, da verske skupnosti načelno ne opravljajo nobenih javno priznanih upravnih, sodnih ali drugih državnih nalog, razen če imajo za to koncesijo. 

Zato ne more biti vprašljivo opravljanje verskih obredov v zaporih, bolnišnicah, vojaških in nekaterih drugih ustanovah, kjer je povrh še večkrat nemogoče na drug način zagotoviti izvajanje svobode verovanja. Blagoslovitev javnih objektov, cest, šol ipd. nima nobenih pravnih posledic niti ne pomeni poseganja v pristojnosti države, zato ne more kršiti ustavnega načela ločitve verskih skupnosti in države. Če bi med pristojnosti države spadala tudi blagoslovitev ceste ali šole, bi se seveda lahko »jezila« nad Cerkvijo, da to naredi namesto nje. Versko nevtralno državo pa taka blagoslovitev nič ne prizadene. Če pa interes državljanov po tem obstaja, je to ustavno legitimno »izpovedovanje vere v javnem življenju« in je samo vprašanje strpnosti in medsebojnega spoštovanja, ali jim drugi pridejo naproti ali ne.

Odgovor upokojenega nadškofa dr. Antona Stresa je bil najprej objavljen v tedniku Družina.