Najprej naj pojasnim, da deseta egiptovska nadloga ni zadela samo otrok, ampak je zadela prvorojence vseh starosti in tudi prvence živine: »Tako govori Gospod: O polnoči pojdem po sredi Egipta. Umrl bo vsak prvorojenec v egiptovski deželi, od prvorojenca faraona, ki naj bi sedel na njegovem prestolu, do prvorojenca sužnje ob mlinu in vsak prvenec živine« (2 Mz 11,4-5).

Gospod je govoril Mojzesu: »Posveti mi vse prvorojeno! Kar koli je prvorojeno pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje!« (2 Mz 13,1-2) In očetje so razlagali svojim sinovom: »Ko se je faraon trdovratno upiral, da bi nas odpustil, je Gospod pomoril vse prvorojence v egiptovski deželi, od prvorojenca človekovega do prvenca živine. Zato jaz darujem Gospodu vse prvorojeno iz materinega naročja, če je samec, in odkupim vsakega prvorojenca svojih sinov« (2 Mz 13,15).

Na vprašanje, ali so bili egiptovski prvorojenci krivi ali ne, je najprej treba navesti predhodni faraonov ukaz, ki se je glasil: »Nato je faraon ukazal vsemu ljudstvu: Vsakega dečka, ki se rodi, vrzite v Nil, vsako deklico pa pustite pri življenju!« (2 Mz 1,22) Kakor je faraon storil izvoljenemu ljudstvu, tako je Gospod storil faraonu!

Pridigar namreč ugotavlja: »Ker se sodni izrek nad zločinci ne izvrši takoj, zato ljudem raste pogum, da delajo hudobije« (Prd 8,11). Gospod je seveda neskončno usmiljen, vendar tudi neskončno pravičen: »Lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse!« (Rim 8,32) Zakaj ga je dal? Ker je neskončno pravičen!

Gospod je seveda neskončno usmiljen, vendar tudi neskončno pravičen.

V vseh primerih velja, da kaznovani niso bili tisti, ki so bili pomorjeni in so odšli v nebesa, če so si to zaslužili, seveda, temveč so bili kaznovani bližnji pomorjenih. Prerok Zaharija napoveduje: »Žalovali bodo za njim, kakor žalujejo za sinom edincem, in bridko bodo jokali, kakor jočejo za prvorojencem« (Zah 12,10).

Ali so otroci nedolžni? So nedolžni, vendar v omejenem smislu: Nič hudega še niso naredili, ker tega niso bili zmožni. Modri Sirah piše: »Večna slava njemu, ki je mogel grešiti, pa ni grešil, storiti hudo, pa ni storil« (Sir 31,10; Vg). Otroci so otroci grešnih ljudi in so zato grešni! Če so otroci res popolnoma nedolžni, zakaj jih potem krščujemo?

Gospod je seveda neskončno usmiljen, vendar tudi neskončno pravičen: »Lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse!« (Rim 8,32) Zakaj ga je dal? Ker je neskončno pravičen!