Vprašanje demokracije v Evropi in tudi drugod po svetu je danes še posebej aktualno ob pojavljanju avtoritarnosti, populizmov, medijsko-digitalnih manipulacijah in vse večji pasivnosti posameznikov v družbi. Sveti papež Janez Pavel II. je zapisal: »Nisem oznanjevalec demokracije; sem oznanjevalec evangelija. K evangeljskemu sporočilu seveda sodijo vsi problemi človekovih pravic; in če demokracija pomeni človekove pravice, sodi tudi k sporočilu Cerkve.«

Odgovora na vaše kompleksno vprašanje ni mogoče podati na kratko, nakazal bom samo tri vidike, v katero smer lahko iščemo odgovore na vaše vprašanje: pomen etičnega humusa, iz katerega raste demokracija, vloga medijev ter razumno in odgovorno sodelovanje (participacija) v procesu demokracije.

Demokracija ni le skupek pravil, temveč tudi sprejemanje skupnih vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, človekove pravice, svoboda, nediskriminacija, skupno dobro, subsidiarnost, pravičnost, strpnost, vključenost, solidarnost in enakost ter verska svoboda, ki podpirajo demokracijo in zagotavljajo njeno pravilno delovanje. Demokracija brez vrednot se zlahka spremeni v totalitarizem ali avtoritarizem. Kriza ali primanjkljaj – erozija demokracije sta posledica širše krize vrednot in vse večjega etičnega relativizma.

Demokracija ni le skupek pravil, temveč tudi sprejemanje skupnih vrednot.

Na to je jasno opozoril papež Benedikt XVI., ki je bil kritičen do dovzetnosti sodobne demokracije za etični relativizem, ki lahko spodkopava moralno trdnost in priznavanje resnice v moralnih zadevah. Poudaril je, da mora prava demokracija sprejeti neke vrste »etično absolutnost« (spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, tu ni mogoče sklepati kompromisov in se pogajati ali nekaj izglasovati v parlamentu z neko udobno večino), in predlaga, da demokracija za učinkovito delovanje v svojem bistvu potrebuje temelj resnice in etično gotovost.

Za demokracijo je odločilnega pomena vključujoče in participativno upravljanje, da bi zaščitili temeljne pravice posameznika, še posebej tistih najbolj ranljivih. Pri Komisiji za etiko v Bruslju (COMECE) smo lani izrazili veliko zaskrbljenost zaradi erozije demokratičnih vrednot in pozvali k prehodu od strankarstva k sodelovanju, od vse večje polarizacije v družbi h krepitvi demokratičnega udejstvovanja in dialoga. Od pasivnosti in pragmatičnega individualizma je treba narediti korak k vztrajnemu prizadevanju in potrpežljivosti v demokratičnih procesih, kar zahteva tudi velike napore in tveganja v nasprotju s privlačnostjo in lahkotnostjo različnih oblik avtoritarnosti in populizmov.

Za demokracijo je odločilnega pomena vključujoče in participativno upravljanje, da bi zaščitili temeljne pravice posameznika, še posebej tistih najbolj ranljivih.

Demokracija je kot zdravilo proti avtoritarizmu in sredstvo za boj proti individualizmu in brezbrižnosti. Participativna demokracija postane resničnost šele, ko se posamezni državljani skupno zavedajo pomena svojega aktivnega sodelovanja v demokratičnem procesu. Soudeležba pri demokraciji je temeljna zahteva ne le zaradi doseganja skupnih ciljev, temveč tudi zato, ker smo družbena bitja, neponovljiva in soodvisna.

Pri tem pa je pomembno tudi svobodno in pluralno medijsko okolje, kajti svoboda izražanja v javni sferi je bistvenega pomena za zagotavljanje resničnih informacij. Vendar je močno digitalizirano javno mnenje dovzetno tudi za pasti spodbujanja »post-resničnostne« kulture od omrežij, za različne populizme in manipulacije. Svet algoritmov ne sme zamenjati »zdrave pameti«, kritične in ustvarjalne misli, pa naj gre za katerokoli področje, še posebej, ko gre za naše življenje v skupnem družbenem prostoru.