Spoštovani Žiga Jan, hvala za vprašanje, ki nas vodi k razmišljanju o drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Na to nas je opozoril tudi papež Leon XIV., ki je imel 7. in 8. januarja 2026 v Vatikanu izredni konzistorij kardinalskega zbora. Pred začetkom srečanja je izpostavil, da je drugi vatikanski cerkveni zbor »vodilna zvezda« za Cerkev danes, in pozval k poglobljenemu premisleku o njegovih dokumentih.

V konstituciji o bogoslužju je v prvem členu zapisano, da je namen prenovljenega bogoslužja v tem, da bodo »verniki vedno bolj krščansko živeli, se trudili za edinost Cerkve, sprejemali vse ljudi v naročje Cerkve in zato obrede prilagodili potrebam našega časa« (B 1). Škofom pa naroča, da odločijo, »v koliki meri in na kakšen način naj se uporablja domači jezik« (B 36). Kot po vsem svetu so po koncilu tudi slovenski škofje določili, da se vsi obredi obhajajo v domačem jeziku, da lahko verniki razumejo in »zavestno, pobožno in dejavno sodelujejo« (B 48).

Prav je, da se pri papeževih mašah ali ob mednarodnih srečanjih ali na dvojezičnih področjih v bogoslužje vključi več jezikov, ki jih navzoči verniki govorijo, ali pa tudi latinščina kot skupni jezik Katoliške Cerkve. Ni pa sprejemljivo, da bi duhovnik vključeval latinske molitve, ki jih verniki ne razumejo. Je pa pastoralno primerno, da pevci – kdaj pa kdaj – zapojejo kakšno latinsko pesem ali mašni ordinarij, ki je že vsem poznan.

Ni pa sprejemljivo, da bi duhovnik vključeval latinske molitve, ki jih verniki ne razumejo.

Vaše vprašanje in predlog, da bi namesto latinščine vključili v bogoslužje staroslovanski jezik iz glagolskega misala, pa je nesprejemljiv. Staroslovanski jezik lahko razumejo le tisti, ki poznamo hrvaški jezik, medtem ko glagolice ne zna brati noben duhovnik, vključno s škofi. Vrh tega je izšel zadnji glagolski misal leta 1905, kar pomeni, da prinaša predkoncilski red svete maše.

Staroslovansko bogoslužje je za vse Slovane »dragocena svetinja« (F. Grivec), vendar je za današnjega vernika neuporabno tako z vidika črkopisa, jezika in predkoncilskega obreda.

Ob vsem povedanem se lahko znova spomnimo, da bistvo bogoslužja ni v jeziku, obredu ali njegovi zunanji podobi, temveč v živem srečanju s Kristusom, ki v zakramentu deluje »tu in sedaj«. Bogoslužje ni prvenstveno estetska izkušnja, ne ohranjanje preteklosti in ne izraz osebnega okusa, ampak sveto dejanje Kristusa in Cerkve.

Bistvo bogoslužja ni v jeziku, obredu ali njegovi zunanji podobi, temveč v živem srečanju s Kristusom, ki v zakramentu deluje »tu in sedaj«.

Zato smo povabljeni k notranji zbranosti, da se naše srce ne ustavi pri obliki oz. »lupini«, ampak se odpre skrivnosti; da se pozornost ne prenese s Kristusa na način, kako se bogoslužje obhaja, temveč da ostane usmerjeno v Njega, ki se daruje za nas. Kajti bogoslužje ni zanimiv dogodek, ampak odrešenjsko dejanje, ki presega naš okus, pričakovanja in razpoloženje.

Včasih se želja po nečem drugačnem ali posebnem rodi tudi iz notranje utrujenosti, iz naveličanosti ali iz hrepenenja po močnejšem doživetju. Toda Kristus se ne daje predvsem v novosti, temveč v zvestobi; ne v izrednem, ampak v ponižni vsakdanjosti zakramenta, kjer ostaja navzoč tudi takrat, ko se nam zdi vse preprosto, tiho ali celo suho.

Skratka: staroslovansko bogoslužje je dragocena dediščina, vendar bogoslužje ni prostor za iskanje posebnosti ali novosti, temveč prostor zvestega srečanja s Kristusom v Cerkvi.