Spoštovana gospa Natalija, vaše vprašanje je kompleksno in aktualno tako v Sloveniji kot v Evropi in po svetu. Podobno vprašanje, kot ga postavljate vi, je v začetku oktobra 2017 postavila skupina dvanajstih oseb (med njimi tudi R. Scruton) v tako imenovani Pariški izjavi. Temeljna teza te izjave je, da obstajata dve Evropi, resnična in lažna.

Resnična je tista, ki jo imamo radi, pa niti ne vemo, zakaj, vemo pa, zakaj jo kot civilizacijo cenimo kot najbolj razvito in uspešno na svetu. Lažna Evropa je prostovoljna sirota, osiromašena za svojo dediščino, ko gradi utopijo sveta brez meja in brez razlik, je univerzalna, brezdušna in multikulturna. »Evropa pripada nam in mi pripadamo Evropi. Te dežele so naš dom. Nimamo drugega. Zakaj nam je Evropa pri srcu, ne znamo niti prav razložiti niti upravičiti svoje pripadnosti. To je stvar skupnih preteklosti, pričakovanj in ljubezni. To je stvar običajev ter trenutkov žalosti in bolečine. To je stvar navdihujočih izkušenj sprave in obljube skupne prihodnosti. To je resnična Evropa, naša dragocena in nenadomestljiva civilizacija. Evropa je naš dom.« In prav te besede lahko ponovimo za Slovenijo, to je naš kultura, jezik, naše korenine, iz katerih rastemo, in v tej resnični Sloveniji želimo živeti.

Ali smo morda največja grožnja mi sami sebi?

Papež Leon XIV. v apostolski spodbudi Dilexi te poudari, »da odgovor na izzive sodobnih migracij lahko povzamemo s štirimi glagoli: sprejeti, zaščititi, spodbujati in vključevati … ti glagoli izražajo cerkveno poslanstvo v dobro vseh tistih, ki živijo na bivanjskih obrobjih« (št. 759). Rešitev za migrantsko vprašanje je večja globalna pravičnost in možnost kvalitetnega življenja v vseh delih sveta. Prav je, da se spomnimo tudi na to, da je tudi slovenski narod doživljal migracije, predvsem pa begunstvo po drugi svetovni vojni, ko je toliko ljudi moralo zapustiti domovino zaradi takratnega komunističnega preganjanja.

Strinjam se z vami, postaviti je treba določene meje, spoštovati je treba zakone, poskrbeti za varnost itd. Toda Slovenija (in Evropa) se mora zamisliti nad svojo demografsko situacijo, to je eden ključnih problemov, kajti kdo bo poskrbel za ohranjanje identitete, kulture in vere, če pa je število rojstev tako nizko. Zakaj je med Slovenci tako malo veselja do življenja, ali so tudi med nami uničujoči virusi ideologije, ki relativizirajo družino in njene vrednote? Ali smo morda največja grožnja mi sami sebi?

Zakaj je med Slovenci tako malo veselja do življenja, ali so tudi med nami uničujoči virusi ideologije, ki relativizirajo družino in njene vrednote?

Po oceni dr. Žige Turka na posvetu v Državnem svetu novembra 2025 je nizka rodnost le simptom globljega problema: izgube samozavesti in pozabljanja lastne zgodovine. Med osrednjimi nevarnostmi za slovenski narod je izpostavil oslabitev prenosa identitete in vse bolj razširjeno prepričanje, da je narodnost nekaj zastarelega. Če želimo preživeti, moramo po njegovih besedah obnoviti tisto, kar vsako skupnost drži skupaj, kar jo drži pokonci. To pa so: ponos na svojo zgodovino, zaupanje v prihodnost, prenos zgodb in tradicij ter občutek, »da je narod dar, ne breme«.

Kaj storiti? Pred nami so volitve in s tem naša pravica in dolžnost, da stopimo na pot preudarnosti, odgovornosti in odločitve ter premislimo, komu je v naši družbi mar za človeka, družino, za spodbujanje radosti življenja, našo kulturo, kdo je zares državotvoren?! Oditi na volitve bo eden od korakov, da bo Slovenija zares naš dom!