Spoštovani gospod Matevž, vesel sem in zelo sem Vam hvaležen, da ste postavili vprašanje o različnih načinih obhajanja in prejemanja svete evharistije. Naj poskusim odgovoriti na Vaše prvo vprašanje, zakaj se pogosto dogaja, da hostije za vernike niso posvečene pri isti daritvi, ampak se razen redkih izjem vzamejo »iz zaloge«, iz tabernaklja. Med redke izjeme spadajo različne redovne in druge duhovne skupnosti in skupine, pri katerih se vnaprej ve, koliko jih bo pri sv. obhajilu, in se pripravi toliko hostij.

Pri običajnih sv. mašah z ljudstvom in pri večjih slovesnostih pa je nemogoče vnaprej predvideti, koliko bo obhajancev, da bi se poskrbelo za primerno število hostij. Velika težava in neprijetnost nastane, če pri sv. opravilu zmanjka posvečenih hostij. Vsak duhovnik ali drug liturgični sodelavec bo zato poskrbel za zadostno število hostij. Pa to še zdaleč ni vse. Posvečene hostije, ki ostanejo od maše, hranimo v tabernaklju, da so vedno na razpolago za obhajanje bolnikov, starejših in onemoglih po družinah, v domovih za ostarele, v bolnišnicah in drugod. Zelo je pomembna tudi navada, da v župnijskih in drugih vernikom odprtih cerkvah v tabernaklju hranimo Najsvetejše in damo vernikom priložnost, da se v zaupni zasebni ali skupni molitvi srečajo z evharističnim Jezusom. Večna lučka, ki gori v taki cerkvi, ima pomembno in skrivnostno vlogo.

Velika težava in neprijetnost nastane, če pri sv. opravilu zmanjka posvečenih hostij.

Vaše drugo vprašanje, spoštovani gospod Matevž, pa je še bolj zanimivo, saj vprašujete, zakaj smo v Sloveniji tako redko deležni obhajila pod obema podobama? Če poskušamo odgovoriti na to vprašanje, se moramo najprej v duhu podati v dvorano zadnje večerje v Jeruzalemu, kjer je Jezus na večer pred svojim trpljenjem zbral apostole, da je z njimi obhajal starozavezno judovsko večerjo v spomin na čudežni izhod iz Egipta, ki pa ji je dal novo vsebino, ko je nad kruhom in vinom izrekel znane besede: »To je moje telo … to je moja kri … to delajte v moj spomin« (1 Kor 11,23-26).

Ko 2. vatikanski koncil v Konstituciji o sv. bogoslužju (B 6–12) razmišlja o tej osrednji resnici in skrivnosti krščanske vere, med drugim pravi: »Nikdar poslej se Cerkev ni nehala zbirati k obhajanju velikonočne skrivnosti« (B 6) in se v moči Jezusovega zagotovila (Mt 28,16-20) ne bo prenehala zbirati vse do Jezusovega drugega prihoda ob koncu časov, ko bosta nastopila novo nebo in nova zemlja (prim. Raz 21,1-4).

O tem, kako smo kristjani odgovarjali na to Jezusovo vabilo in naročilo pri zadnji večerji, govori izredno bogata in zanimiva liturgična zgodovina, a zaradi značaja tega članka in omejenosti prostora moremo reči le to, da smo kristjani Vzhoda in Zahoda ohranili obhajilo pod obema podobama, čeprav vsak na svoj način. Duhovniki in verniki Katoliške Cerkve rimskega obreda imamo v Splošni ureditvi Rimskega misala za obhajilo pod obema podobama za duhovnike (čl. 245-249), kakor tudi za vernike (čl. 281-287), zelo podrobna navodila, ki ob določenih pogojih zelo priporočajo obhajilo pod obema podobama. Prav je, da ta navodila poznamo, jih na novo odkrivamo in uresničujemo za naš duhovni blagor in v Božjo slavo.