Spoštovani g. Jože,

z vami se verjetno sprašuje še veliko ljudi o problematiki, ki ste jo izpostavili. Tako kot se je o tej temi mogoče spraševati z več vidikov, tako so mogoči tudi mnogovrstni in večplastni odgovori. Ker nisem liturgik, bom izpostavil bolj nekatere druge vidike.

Najprej moram priznati, da podrobnosti o dogajanju med Svetim sedežem in Bratovščino Pija X. ne poznam bolj natančno. Iz svetopisemske in celotne tradicije Cerkve pa je znano, da je že Kristus, ki je ustanovil Cerkev, le-to pojmoval kot celovit organizem, kot telo z mnogimi udi, katerega Glava je on; nato pa so to povzeli Pavel in vsa zgodovina krščanstva. V tej prispodobi je jasno sporočeno, da lahko Cerkev deluje samo kot celovit organizem.

Vsako »osamosvajanje« posameznega uda pa pomeni smrt za ud, seveda pa tudi bolečino za celotno telo. Kristus je nekatere stvari postavil sam in ni dopustil kasnejših sprememb. Npr. postavil je zakramente in v njih bistvene stvari. Druge stvari pa je prepustil Cerkvi, da jih po svoji celoviti presoji ureja glede na potrebe in možnosti; kot primer naj navedem vsebino cerkvenih zapovedi.

Vsako »osamosvajanje« posameznega uda pa pomeni smrt za ud, seveda pa tudi bolečino za celotno telo.

Tudi zunanji izgled liturgije je v velikem delu prepuščen temu presojanju, kar se zgodi na vesoljnih cerkvenih zborih ali na kakšen drug način, ki vključuje celoto Cerkve. In če se je glede jezika v bogoslužju Cerkev na drugem vatikanskem koncilu odločila vrniti se bolj na izvorno stanje, ki se je do tedaj v marsičem spremenilo, je bila to legitimna odločitev. Težko si predstavljam, kaj se dogaja v posameznikih, ki bolj zaupajo sebi in svoji presoji kot odločitvi celotne Cerkve, ki ima edina od Kristusa zagotovilo, da bo ostala do konca sveta in opravljala zaupano ji nalogo: omogočati stik z edinim Odrešenikom.

Razumem, da imajo posamezniki ali manjše skupine iz različnih razlogov lahko različna mnenja in tudi želje, a to še nikomur ne daje gotovosti o pravilnosti njegovih mnenj in potreb. Kot teolog in kot škof še nisem naletel na takšne razloge zagovornikov vrnitve k prejšnjemu obredu liturgije, ki bi vzdržali vse premisleke, ki izhajajo iz celotne dvatisočletne tradicije Cerkve.

Razumem, da imajo posamezniki ali manjše skupine iz različnih razlogov lahko različna mnenja in tudi želje, a to še nikomur ne daje gotovosti o pravilnosti njegovih mnenj in potreb.

S tem mnenjem nikakor ne želim trditi, da imajo drugače misleči slabe namene. Prepričan sem, da želijo dobro. Ker sestavljamo Cerkev ljudje, ta ni popolna in brez napak. Seveda se tudi v potrebno prenavljanje lahko vrinejo pretirane poteze ali pa spremembe, ki izhajajo iz napačno razumljenih navodil koncilov, papežev in drugih osrednjih cerkvenih ustanov. In to v obe smeri.

Zato se mi kritični glasovi na kateri koli »strani« ne zdijo le negativni, ampak lahko pripomorejo k ponovnemu premisleku in tudi h kakšnemu popravku že opravljene reforme. Vendar je nevarno, če se ti kritični glasovi absolutizirajo in niso pripravljeni na tvoren dialog, saj v takšnem primeru lahko vodijo do needinosti v organizmu Cerkve, kar pa je proti izrecni Kristusovi volji in tudi molitveni prošnji pri zadnji večerji, ko je v pogovoru z Očetom molil za edinost svojih učencev.