»Vredno je živeti!«

Janez Turinek, po poklicu agronom, je bil nekaj časa v službi, »potem pa sem bil kmet,« kot se na kratko predstavi. V Jarenini, kamor se je pred 47 leti priženil (izhaja iz Šoštanja) zdaj živi z ženo Marino. Podarjeni so jima trije otroci, hči in dva sinova, ki nadaljujeta z delom na kmetiji. »Ukvarjali smo se z ekološko kmetijo. Po 40 letih sem predal kmetijo sinovoma, z ženo pa še vedno skrbiva za svoj vrt. Še vedno grem rad tudi na tržnico, da se srečam z znanci.« Tokrat Janeza ne bomo predstavili kot kmeta, ampak kot romarja, ki je prehodil celotno pot od Goričkega do Pirana. Odzval se je povabilu Frančiškov-ske konference na peš romanje ob praznovanju 800. obletnice nastanka Hvalnice stvarstva ali Sončne pesmi. Po prehojeni poti ostaja optimist: »Vredno je živeti!« Veš, da bi rad šel »Ko sem na Ptujski Gori z zanimanjem bral vabilo na peš romanje od Goričkega do Pirana, je žena rekla: 'Vidim, da se ti oči kar svetijo. Bi rad šel?' Takoj sem odgovoril: 'Veš, da bi rad šel, če bom le zmogel.' Naslednji dan sem premišljeval in zdelo se mi je, da me Frančišek kliče: 'Pojdi pogledat, kako moji bratje in sestre živijo.' Kot se je Frančišek pripravljal za prehod, se tudi jaz pri svojih letih počasi pripravljam za prehod v večnost,« je osmislil namen romanja. »Treba se je pripraviti, k čemur nas spodbuja tudi Sončna pesem, ki ji je bilo romanje posvečeno.« Frančiškane je bežno poznal, nagovorila pa ga je knjiga Jaz, Frančišek, ki jo je bral pred leti. Po premisleku se je odločil: »Poskusil bom, morda bo pa šlo. Za vsak dan posebej bom živel, če pa ne bom zmogel, se bom vrnil domov.« Vzel je samo najnujnejše Začelo se je s pripravo prtljage za na pot, pri čemer se je držal nasveta, naj ne tehta več kot 10 %njegove telesne teže. »Čeprav sem vzel samo najnujnejše, je na tehtnici pokazalo nekaj več. Za en mesec sem šel od doma in je bilo treba vzeti za na pot nekaj več kot le spalno vrečo.« Drugega septembra zvečer je hči Janeza pripeljala v Kančevce, kjer so ga lepo sprejeli in je v domu duhovnosti prenočil. Zjutraj so krenili na pot z romarji, ki so se pridružili, do Turnišča k sestram klarisam. »Kako prijazno so nas sprejele!« Naslednji dan so nadaljevali romanje in tako hodili od postojanke do postojanke 31 dni. »Vedno govorimo, da je Slovenija majhna dežela, pa vendar ni tako majhna. Prehodili smo 733 km. Povprečno 27 km na dan.« Žena ga na poti ni spremljala le z molitvijo, skrbela je tudi za to, da je imel mož oprano perilo. »Problem je, ker nimaš kje prati in se perilo ne more niti posušiti. Na daljših etapah smo prišli šele zvečer do zadanega cilja in zjutraj nadaljevali pot.« Na dan, ko bo najteže, ne bom odstopil Dan so po navadi začeli z molitvijo hvalnic ob šestih zjutraj in s sveto mašo, če je bila zjutraj, potem pa so se kmalu odpravili na pot. »Med potjo je bil najprej pogovor, še posebej, če so bile ženske zraven, sam pa sem raje hodil sam s svojimi mislimi in tiho molitvijo. Tudi telefon sem čez dan izklopil. Kjer ni bilo prometa in je bilo tiše, smo po navadi molili rožni venec. Romarji so se pridruževali in odhajali, jaz pa sem vztrajno sledil poti. Iz Maribora do Ptuja sem bil celo sam. Br. Matej je naredil odlično navigacijo in sploh ni bilo težav, kako najti pot.« En dan sta hodila skupaj z br. Jurijem Štravsom. »Bila sva kot Frančiškova učenca, se pogovarjala o popolnem veselju, se ustavila pri vsakem znamenju, veliko molila …« Na romanju je bilo nekaj priložnosti tudi za male in večje žrtvice. »Imel sem kar nekaj težav z nogami. V Nazarjah mi je p. Tomaž pomagal z mazilom, ki je ublažilo otekanje in bolečine v nogah. Že doma sem si rekel: 'Tisti dan, ko bo najteže, ne bom odstopil, en dan bi še rad čutil to bolečino.' Pa je bila ravno iz Nazarij do Kamnika pot najdaljša. Želel sem si priti do Repenj in bil prepričan, da bom tam moral zaključiti, ker so se bolečine v nogah okrepile. Na praznik povišanja sv. Križa je imel v Kamniku br. Tomaž čudovito pridigo, ki me je tako dvignila, da sem lahko šel naprej. Bila je še bolečina, a sem jo daroval za mir in za vse, ki trpijo, pa je šlo. V Repnjah pa me je še s. Bogoljuba namazala s posebno kremo, ki je ublažila bolečino in je potem šlo naprej vse do Pirana brez večjih težav.« Ostaja hvaležnost Ko se po prehojeni poti Janez ozira nazaj, ostaja hvaležnost. »Hvaležen sem za novo spoznanje, do katerega sem prišel na romanju: da je usmiljenje več vredno kot pravičnost. Drugo: čim manj besed. Na romanju sem se uspel utišati in več poslušal. Včasih, ko mi je bilo že preveč govorjenja, sem na glas prosil: Mati Marija, kraljica tišine, prosi za nas! Predlagal sem, da nekaj časa hodimo v tišini, in je bilo čudovito. Menim, da je smiselno, če je tretjina poti v tišini. Tako si lahko sam s sabo in z Gospodom. V ospredje stopa tudi spoznanje, da se vse zgodi z namenom. Do spoznanja lahko prideš hitro, včasih pa traja tudi več let. In še eno spoznanje: šele ko se nekaj pameti umakne, se lahko naseli modrost. Dokler smo preveč pametni, se modrost nima kam naseliti.« Ostajajo pa tudi lepi spomini na romanje. »Ko sem šel iz Maribora na Ptuj, je bilo čudovito hoditi sam skupaj z Gospodom. Zelo me je nagovorilo, kako so me kapucini vzeli kar za svojega in sem lahko prespal v eni od njihovih celic v klavzuri. Nepozabno je bilo tudi praznovanje 71. rojstnega dne v Škofji Loki, ko so mi bratje kapucini zapeli Frančiškovo pesem.« Želel se je na pamet naučiti Sončno pesem, a se ni izšlo. Je pa vsak dan ob njej premišljeval, molil in se skupaj s Frančiškom za vse zahvaljeval. Lepo presenečenje zanj je bilo tudi pri zaključni sveti maši v Piranu, ki jo je daroval škof Jurij Bizjak in mu podelil priznanje Frančiškovske konference za prehojeno celotno pot.

Dostop do članka (47174)

»Vredno je živeti!«

»Vredno je živeti!«

Veš, da bi rad šel

ROGAŠOVCI – Blagoslovitev športnih igrišč

Dala nam jih je Primorska

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.