Vemo, da, če sem romantičen, ne moremo vonjati majskega cvetja prek ekranov, ne moremo steči skozi mlado-zelen gozd, ne moremo začutiti gorskega vetra v laseh, ne moremo se objeti – prek zaslonov. Če sem še cerkven: ne moremo se pristno povezati v občestvo pri maši – prek ekranov.

Kako torej zdaj vstati s kavča, se odlepiti od ekranov in iti ven?

V tem času smo se takega življenja navadili in se ga obenem naveličali. Toliko navadili, da sedaj, ko je pomlad, ko je virusa manj, ko je med nami manj nevarna različica, ko bi lahko vstali s kavčev, vseeno ne vstanemo, ne gremo ven med ljudi. In postajamo še bolj navajeni in naveličani ter se vrtimo v tem krogu. Kot bi ohromeli.

Kako torej zdaj vstati s kavča, se odlepiti od ekranov in iti ven? V katoliškem svetu je vedno pravilni odgovor na vsako vprašanje: Jezus ter vera v moč njegove besede.

V Božji besedi imamo veliko primerov, ko so Jezus in tudi drugi (v veri v njegovo moč) zapovedali ohromljenim, naj vstanejo, naj naredijo, kar lahko, in hodijo. Recimo onemu ob kopeli, kjer se je voda občasno razburkala, je Jezus rekel: Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi! In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil (Jn 5,8-9).

Premakniti se je treba, da se kaj zgodi.

Ali če rečem posvetno z Albertom Einsteinom: »Nič se ne zgodi, dokler se nekaj ne premakne.« Premakniti se je torej treba, da se kaj zgodi. 

Bolje bi bilo reči: primakniti se je treba. Bliže k Jezusu. Jezus potem opravi svoj del: da lahko vstanemo, da lahko naredimo, kar je v tistem trenutku mogoče, pa čeprav je to le pospravljanje postelje, da lahko hodimo.

Tole je prav vzorec v Svetem pismu: vera (tvoja ali tvojih bližnjih) – bližina Jezusa – vstati – narediti, kar lahko – hoditi. Ko hodimo, se nam krepijo mišice, fizične in tudi mišice volje, kar pa je povsem naravna posledica premikanja. Vedno bolj okrepljeni potem lahko hodimo več in več.

Če pa hočemo, da se nekaj takoj premakne, moramo narediti nekaj majhnega. 

Verjamem, da na začetku, ko ni moči in ne volje, mora biti vstopni prag v neko dejavnost zelo nizek. Tudi vera je lahko zelo šibka. Za začetek je dovolj, da se le približamo Jezusu. Tako, da preprosto nekaj zmolimo. Le očenaš. Ne cel rožni venec, ne celo desetko.

Verjamem, da potem lahko vstanemo, naredimo nekaj in lahko začnemo hoditi. Morda lahko le vstanemo, se oblečemo in gremo do bližnje kapelice ali se z ženo, otrokom, vnukom povzpnemo na bližnji hrib in se tam priporočimo – sedaj v maju – Božji Materi Mariji, naj pri svojem sinu posreduje za nas. 

Morda pa se zapeljemo v župnijo, kjer je ravno misijon, poslušamo pričevanje, se družimo z ljudmi … in nekaj dobrega spravimo v svojo življenjsko prakso. Lahko tudi stopimo na domači vrt, zasadimo lopato v zemljo in vržemo seme ali posadimo solato.

Kar naenkrat bomo odkrili, da smo že vstali s kavča, da že delamo, kar moremo, in da zmoremo več in več, da lahko hodimo vedno več. In vedno bolj z veseljem.

Gotovo se bomo tako okrepljeni spomnili še na bližnjega. Opazili bomo, da kje v naši okolici ždi na kavču nekdo, ki bi ga bilo treba v veri spustiti skozi streho do Jezusa (prim. Mr 2,3-4). Da bi lahko začeli vrteti krog: vstati – narediti, kar se da – hoditi. Res, nič se ne zgodi, če se nič ne premakne.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (19/2022).