Zapri
Iskanje

Vsak bo kdaj duševno ranjen

Za vas piše:
K. C.
Objava: 11. 05. 2020 / 11:58
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.05.2020 / 07:07
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Vsak bo kdaj duševno ranjen

P. Anselm Grün že od mladih let živi samostansko življenje, medtem ko si je njegova nečakinja ustvarila družino v ZDA.
Bogastvo življenja je v raznolikosti, zato je je spoštljivo izmenjavanje mnenj različnih ljudi zelo koristno. Tako različna sta si tudi p. Anselm Grün in njegova nečakinja Andrea Larson. P. Anselm Grün že od mladih let živi samostansko življenje, medtem ko si je njegova nečakinja ustvarila družino v ZDA.

Kljub razlikam ali pa prav zaradi njih pa se zavedata, da je lahko njun pogovor koristen za oba: p. Grün tako spoznava razmišljanje mlajše generacije, Andrea Larson pa od svojega strica prejema drugačne misli. V knjigi Povej, stric Wili sta objavila pogovore o Bogu, odnosih med ljudmi, ljubezni, skupnosti in osamljenosti, odgovornosti do sebe in sveta, razočaranjih in dvomih, uspehu in neuspehu, častihlepju in samopodobi.

Vsak vidi drugega v drugačni luči

Vsak izmed nas ima različne odnose z ljudmi okoli sebe. Mama se mogoče res dobro razume z enim od svojih otrok, z drugimi pa preprosto ne najde stika. Enako je med sodelavci in sorojenci. Različni ljudje imajo svoj, enkratni odnos z eno in isto osebo – in vsak vidi drugega v drugačni luči. Ko gledamo okrutne ljudi, se nam zdi preprosto nedoumljivo, da imajo tudi te ljudje v njihovi okolici od srca radi. Ravno na tej točki si težko predstavljam tisto enkratno »besedo«, ki jo Bog izgovori nad vsakim. Kako pojasnjuješ to protislovje? Ali pa ta božja podoba konec koncev sploh ni povezana z našim ravnanjem?

»Človek bi rad vrnil staršem to, kar so mu storili«

P. Anselm Grün odgovarja: So ljudje, ki niso v stiku s svojo »enkratno besedo« – enkratna božja podoba v njih je popolnoma otemnela in postala nevidna. Razlog za to pogosto najdemo v njihovem zgodnjem otroštvu. Kot otroci so bili tako ranjeni in razvrednoteni, da zaradi vseh teh ran niso mogli najti poti do notranjega bistva. In tako rane preprosto zadajajo naprej. To pa ne pomeni, da bodo vedno ostali taki. Vsak človek bo v življenju kdaj duševno ranjen. Toda odgovorni smo, da se s temi ranami spravimo ali – kot pravi sveta Hildegarda iz Bingna – da te rane spremenimo v bisere.

Nekateri ljudje nočejo po tej boleči poti zorenja. Tako zelo so obtičali v svojih ranah, da se drugim maščujejo zanje. Münchenski psihiater Albert Görres je nekoč dejal: »Pogosto je zlo, ki izhaja od teh ljudi, poravnavanje starih računov z napačnimi dolžniki.« Človek bi rad vrnil staršem to, kar so mu storili. Toda ker staršev bodisi ni več bodisi je človeka strah, da bi jim pokazal jezo, žalitve usmerja v druge in jih žali. To se na prvi pogled zdi neškodljivo. Toda več moči ko ima človek, večje zlo lahko zadaja, če se ni pripravljen soočiti s svojo življenjsko zgodbo in se maščuje za to, kar so mu storili drugi.


Foto: Tatjana Splichal

Zločinec bi lahko v jezi uničil ves svet, vendar se tako ne bo otresel jeze na očeta. Na koncu bo zasejal veliko zla. Tak človek ne zmore skozi notranjo zmedo do tihega kotička, kajti tam bi se srečal z resnico. Te pa ne prenese. Zato vidim svojo nalogo v tem, da ljudi spravim z njimi samimi in njihovo življenjsko zgodbo. Samo tako lahko v sebi odkrijejo prvobitno podobo. Samo tako bo lahko njihova življenjska sled postala sled blagoslova, sicer lahko postane sled opustošenja, uničenja, sovraštva in zagrenjenosti. Drugih ljudi ne smemo obsojati, ker ne vemo, kako globoke so njihove rane.

Toda v vsakem človeku je tudi svoboda, da se odloča med opustošenjem in spravo. Ko pobesneli človek pride v stik s svojo notranjo podobo, se vsa njegova življenjska stavba poruši. Ne more se več enačiti s svojim sovraštvom. To je svoboda, ki jo je Bog dal človeku. Mora se odločiti: za življenje in proti smrti, za dobro in proti zlu, za svojo enkratno podobo in proti popačeni sliki.

Nečakinja se z vsem ne strinja in odgovor svojega strica komentira:

Kot mama sem vsekakor kritična, kadar kdo reče, da rane vedno zadajajo starši. Gotovo imajo večinoma najtesnejši stik z otroki. Tako kot velja za vse človeške odnose, se tudi tu dogaja, da starši vpletajo zgodbo s svojimi starši v osebno starševsko vlogo. Toda odnos staršev in otrok ni pasivna zadeva, v kateri otrok preprosto dobi duševne rane od staršev. Otroci pridejo na svet s svojo osebnostjo, zato se odnos med starši in otroki v nekaterih družinah izkaže za težavnega.

To poznamo pri sorojencih in sorodnikih. Kljub podobni genski zasnovi se z nekom preprosto bolje razumemo kot z drugim. V družini morajo najrazličnejši značaji skoraj dvajset let živeti pod isto streho. Otroci se morajo hočeš nočeš naučiti sprejemati pravila staršev in opraviti naloge, ki so jim jih dali, saj lahko ob neupoštevanju pričakujejo odvzem žepnine, prepoved gledanja televizije ali najhujšo kazen – odvzem mobilnika.

Vas zanima, kako se je razpletal pogovor v nadaljevanju? Preberite knjigo Povej, stric Wili in se tudi sami o njunih dilemah pogovorite s svojimi bližnjimi.

Preberite si tudi pogovor s p. Anselmom Grünom v reviji Praznična, k ije nastal ob njegovi 75-letnici.

Nalaganje
Nazaj na vrh