Med potjo je objavljal na Instagramu, o njem je poročal Radio Fantasy. Ko je 7. maja prispel v Fatimo, na cilj, je na Instagramu med drugim zapisal: 1458 km ni veliko, ni pa tudi tako malo, a rdeče preproge ne pričakuješ, še manj pa kdo okoli tebe ve, kaj si zmogel. Zdržal sem in tudi v molitvi našel moči za vsak naslednji korak.

Zdržal sem in tudi v molitvi našel moči za vsak naslednji korak.

Najlepši odziv so objavili njegovi prijatelji iz ekipe, ki ustvarja Božični Vojnik. Na Facebooku so napisali: Vsak korak je bil molitev. Vsaka tišina – odgovor. Od Lurda do Kompostele, do Fatime – ne zaradi razdalje, ampak zaradi globine. Ni pomembno, koliko si prehodil. Pomembno je, kako si prišel do sebe. Dragi Danilo, hvala, da si hodil tudi za nas.

Romanje je oblika duhovnosti oziroma pravcata duhovna branža. Obstaja od pamtiveka in v vseh religijah. Na Slovenskem imamo Potočko zijalko, za katero se domneva, da je ledenodobnemu lovcu služila kot visokogorska postojanka pa tudi kot svetišče. Potem imamo mitraistični Ptuj s kar petimi odkritimi mitreji. Stroka meni, da je antični Ptuj (rimska Poetoviona) opravljal vlogo mitraističnega romarskega središča za podonavski del Rimskega cesarstva.

Nastopi krščanstvo in okrog leta 333 je naša dežela (od današnje vasi Brvačina do vasi Zavrč) že vpisana v Bordojski intinerarij: opis romarske pešpoti od Irancoskega Bordoja do Jeruzalema. Po spreobrnjenju Slovencev v krščanstvo že okrog leta 760 dobimo prvo romarsko cerkev – Gospo Sveto, ki je hkrati misijonarsko središče. V srednjem veku dobimo Slovenci precej romarskih poti, še več v novem veku. Hkrati pa radi romamo daleč, to je, k svetima Petru in Pavlu Rim, k svetemu Jakobu v Kompostelo in k Trem kraljem v Köln. Ko se razmere po balkanskih vojnah umirijo, opravimo prvo veliko slovensko romanje v Sveto deželo, ki se ga udeleži 600 romarjev (leta 1910).

Slovenci radi romamo daleč, to je, k svetima Petru in Pavlu Rim, k svetemu Jakobu v Kompostelo in k Trem kraljem v Köln.

Romanje je, kadar v imenu Boga in iz ljubezni do Boga (do božanstva, pri poganih) prehodimo določeno pot, ki pa ne sme biti kratka in lahka. Cilj poti je srečanje z Bogom in prejetje njegovih darov, kot so očiščenje od grehov, sprava, veselje, tolažba, nasvet, moč za življenjsko preizkušnjo, srečanje se s sebi podobnimi…

Danes se v svetu, ki ni preveč veren, rado reče, kako gremo na romanje zaradi nekega bolj zemeljskega cilja: da pokurimo kalorije, da se sprostimo, da opravimo avto-psihoterapijo in tako naprej. Ne bomo se zgražali. Izkušnja pravi: tudi če je nekdo šel na romanje, da bi pokuril kalorije, ga bo notranja dinamika romanja potegnila vase in se bo na koncu znašel v območju Božjega.

Potreba po duhovnem potovanju in duhovnem doživetju ob prihodu na cilj, je živa tudi danes, v času sekularizacije.

Potreba po duhovnem potovanju in duhovnem doživetju ob prihodu na cilj, je živa tudi danes, v času sekularizacije. Če redna župnijska pastorala zaradi sekularizacije trpi, romarska središča ne trpijo v enaki meri. Nekatera so prav v času sekularizacije celo doživela preporod. Sv. Jakob v Komposteli je v prejšnjem stoletju hiral, krčil se je na špansko nacionalno božjo pot. Proti koncu stoletja pa je znova eksplodiral in je danes svetovni romarski mainstream.

Primer vojniškega romarja Danila Bojanoviča potrjuje, kar smo pravkar zapisali. V vsakem času in v vsakem kraju so ljudje, ki čutijo izziv konkretne poti v božje Neznano. Takšni ljudje navdihujejo ostale, ki njihovo potrebo razumejo ali pa tudi ne, vsekakor jo spoštujejo.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes (2/2025).