Primer me zelo spominja na davna leta, ko sem prišel za župnika v neko manjšo župnijo. Moj prvi sosed je bil možakar, ki je bil telesno silno močan. Živel je sam v opusteli hiši. Pred zimo je vedno kaj ušpičil, da bi bil na toplem v zaporu. Pravosodje ga je spregledalo in zato ni več hotelo ugoditi njegovi želji. Mnogi so se ga bali, tudi župnik, ki je bil tam pred menoj. Da bi imel mir pred njim, mu je zmeraj dal nekaj denarja, ko je prišel k njemu na vrata »fehtarit«. In to se je dogajalo zelo pogosto. Nihče ni vedel, kako naj z njim ravna. Kmalu po mojem prihodu na to župnijo je prišel k meni, da bi se skupaj z mojim avtom na veliki šmaren peljala v hribe do podružnične cerkve, kjer naj bi obhajal mašo. Privolil sem. Ljudem sem se zasmilil, ko so naju zagledali. Nekateri so sami pri sebi zmajali z glavo: »Ubogi novi župnik, tudi njega bo ta človek ustrahoval in izsiljeval.«

Kmalu po tem najinem »skupnem romanju« sem opazil, da je nekdo v kleti župnišča polomil stekla na...