Foto: Tatjana Splichal

Zakonca Nataša in Vael Hanuna izpolnjujeta svoje poslanstvo v spoštovanju različnosti. Nataša je dejavna kristjanka, tudi katehistinja, Vaelu je bliže muslimanska vera. Sta cerkveno poročena in živita dobrodelno. Raznolikost dopolnjuje Vaelovo poreklo: sin Slovenke in Palestinca se je rodil v Siriji, kamor je njegov oče zbežal pred težkimi razmerami. Zdaj je Vael dobesedno ob vsakem času, tudi ponoči, na voljo, da pomaga sirskim beguncem, ki prihajajo v zanje neznano, tujo deželo.

Celoten pogovor si preberite v reviji Praznična.

Živita v versko mešanem zakonu. Kako vidita to dvojnost? Kako doživljata krščansko in muslimansko vero zdaj?

Nataša: Dvojnost življenja v takem zakonu vidiva kot bogastvo, saj drug drugega bogativa s svojima verama in se spoštujeva v najini različnosti. Precej bolje poznava veri drug drugega in jih spoštujeva, odkrivava pa tudi pomanjkljivosti. Ne pomanjkljivosti ver, temveč njihovega posredovanja drugim in vpliva človeškega faktorja.

Najbolj žalostno je, ko se vera izkorišča za politične ali osebne koristi. Bog nas je vse ustvaril enake, vsak po svoje išče resnico in nikoli ni prava samo moja resnica. Takoj, ko mislim, da sem boljši od nekoga in da je moja resnica bolj prava, in me moja resnica postavlja pred druge, si moram izprašati vest. Sicer pa se nesprejemanje drugačnosti in »samo naš prav« pojavljata v vseh družbah in religijah. Na žalost.

Oba z možem verujeva. Oba iskreno iščeva Božjo bližino in poskušava živeti po njegovih naukih. Če moj mož ne more čutiti, da je Jezus Bog, mu jaz tega ne morem vsiliti in on zaradi tega ni nič slabši vernik kot jaz, ker se enako trudiva. Vera je milost, Božji dar in vsakdo ga doživlja malo na svoj način, tudi kristjani med sabo.

Ga. Nataša Hanuna, v intervjuju za spletno stran Katoliškega šolstva se dejali, da ste izbrali delo na Slovenski karitas, ker biti kristjan pomeni karitas tudi živeti. Kako lahko vsak kristjan po vašem mnenju to uresničuje?

Nataša: Dolga leta sem bila zaposlena pri Župnijski karitas Cerklje kot voditeljica Družinskega in mladinskega centra. Glavno poslanstvo kristjana in karitativnega delavca je v tem, da vsakega človeka sprejemam v njegovi enkratnosti, z darovi in talenti ter šibkostmi, ki jih ima. Pomembno se mi zdi, da vsakega človeka spoštujemo in odkrivamo njegovo bistvo in se zavedamo, da nam je vsakdo poslan z namenom, da se od njega nekaj naučimo.

Nikoli nimam v mislih, da sem poslana, da pomagam, in sem zato pomembnejša. Sem sopotnica ljudem, ki so mi poslani na pot, skupaj sobivamo in iščemo načine, da bogatimo drug drugega. Nikoli nisem svoje vere vsiljevala drugim, sem pa vedno živela iz nje, da sem bila lahko drugim v oporo. To so vedeli in vedo. Velikokrat so mi mladi rekli: Nataša, zdaj moraš pa k maši, ker si že malo zoprna ipd. Čutili so, da moč za svoje poslanstvo črpam iz molitve in zakramentov. Nikoli tudi nisem čutila zaničevanja, ker živim po svoji veri. Tudi med muslimani, s katerimi sem se srečevala, sem vedno čutila, da spoštujejo mojo vero in moj način življenja. Zdi se mi, da reakcije v drugih včasih vzbujamo sami, pa naj bo s trdnostjo ali negotovostjo.

Celoten pogovor si preberite v reviji Praznična.