Vse je le sapa

Pri Založbi Družina je v zbirki Magnificat v prvih dneh oktobra izšla knjiga Marka Rijavca Vse je le sapa, ki je komentar, razumljiv tako preprostemu bralcu kot nekomu, ki se želi duhovno poglobiti v Pridigarja in njegov razmislek o življenju. Knjiga Pridigar je na prvi pogled težka in nerazumljiva. Kaj je njegovo glavno sporočilo in v čem je zanimiv tudi danes? Mislim, da naslov pove vse. Vse je le sapa želi sporočiti, da je veliko stvari v našem življenju minljivih. Kadar sem malo v evforiji, me to prizemlji, kadar mi je hudo, pa me to spodbudi. Knjiga je namenjena temu, da bi človek iz mnoštva minljivih reči znal izbrskati, kar ostane oz. kar je večno, kar je bistveno in za kar se je treba truditi ter tudi zastaviti svoje življenje. Čas je namreč naša omejenost, kar ni slabo, saj tako razumemo, da imamo časa samo toliko, da nekaj naredimo, vsega pa ne moremo. In ta čas nas dela malo bolj ponižne. Zakaj imamo težave s časom? Ker si mislimo, da smo sposobni narediti vse in da moramo biti kakor bogovi. Čas nas uničuje, ker ga nismo sprejeli kot svojo omejitev. Če ga vzamemo kot omejitev, potem je čas lahko blagoslov, ker rečemo: »Toliko sem naredil, več ne morem.« Ostanem miren in to izročim Bogu v zaupanju, da lahko naredi tudi to, česar sam s svojim trudom ne morem narediti. Zato je v bistvu čas znamenje Božje navzočnosti v našem življenju. Na začetku Pridigarja se soočimo z nečimrnostjo. Nam lahko pojasnite pomen te besede? Velike težave so s tem, kako prevesti 'nečimrnost'. V slovenščini, kakor tudi drugih evropskih jezikih, so jo prevedli kot nečimrnost. Latinski izraz vanitas, iz katerega prihaja ta prevod, ima dvojni pomen. Lahko pomeni napuh, lahko pa pomeni praznino, se pravi »neč« po domače. Če si človek misli, da je kaj, ko ni nič, iz tega nastane napuh. Če ve, da je nič, potem je normalen. Hebrejski izraz hebel prevajam kot »sapa«, kar pomeni nekaj, kar sicer je, ampak zelo hitro mine. Pridigar želi postaviti človeka na realna tla, da bi bil malo bolj ponižen in da bi ozavestil, da je v tem času treba vzeti svoj »delež«, kar nam pripada. Pripada mi nekaj dolžnosti, ki jih moram opraviti, pa tudi lepota, ki mi jo je Bog odmeril. Npr. lepe jesenske barve – to je moj delež zdaj. In to je dobro, da vzamem. Tudi to bo minilo in škoda bi bilo, da mine v prazno. Pridigar začne z nesmiselnostjo, s ponavljanjem tega ritma. Kaj nam želi povedati? Pridigar se dotakne nihilizma, ki je danes »dobro živeča žival«. Mnogi filozofi pravijo, da imamo danes veliko ugodja in težko najdemo smisel. Vse stvari, za katere so se morali nekoč boriti in si prizadevati, so nam zdaj samoumevne in zaradi tega težje najdemo smisel svojega truda. Tega je veliko in se kaže predvsem pri mladih z nočnim življenjem, ne vejo, kaj bi s spolnostjo, mamili … Nam Pridigar želi torej pokazati smer naprej? Dobra stran Pridigarja je v tem, da nima receptov. On izziva in namenoma vse pušča odprto, vsake toliko časa namigne, kam naj pogledamo. Bistveno je, da si začnemo postavljati vprašanja, zato da začnemo svoje življenje živeti drugače. Naše življenje trpi v nesmiselnosti, če si nehamo postavljati vprašanja. In če naša vera nima nobenega vprašanja več, pomeni, da ni živa. Kje je odnos, ki nima nobenega vprašanja več? Nas torej poziva, da poživimo svojo vero, in v nas prebuja temeljna vprašanja? Točno to. Ko začneš iskati, se vprašaš: »Pa zakaj? Kako? Ne more biti tako.« Prisili me k iskanju in to je največja odlika Pridigarja. Mnogi ga tudi zaradi tega težko vzamejo v roke, ker te na začetku »rukne«, kot bi dobil klofuto. Kar naenkrat te postavi na realna tla: »Vse je nečimrnost.« In na to lahko reagiramo na dva načina: Mnogi se ga izogibajo, spet drugi začnejo v sebi premlevati, k čemur nas dejansko spodbuja. Sledi harmonija življenja … Je čas za to in za ono. Živa tema, ki postavlja stvari v nek načrt, v neko smiselno celoto. 28 »časov«, ki zajemajo ves mesec, Pridigar postavi v 14 parov. Zaobjame vse čase in jih postavi v načrt in reče, da je vse v planu, mi pa ga ne moremo razumeti, s čimer želi pokazati, da to – se pravi logika našega življenja – ni naša stvar. Mi se obremenjujemo: Zakaj se mi je to zgodilo? Zakaj ne moremo biti vedno srečni? Zakaj doživljamo tudi težke stvari? Ne znamo razumeti, preprostost pa je v tem, da sprejmemo. Kot sem »pogruntal« na caminu, ko sem sedel na zidu pri neki cerkvici, da je vse na svojem mestu. Mirneje bom živel, če bom razumel, da sta tako bolečina kot veselje Božji dar. Trpljenje ima svoj smisel, čeprav ga ne razumem. Ko to sprejmem, laže živim. To je velika modrost! Ali nas želi spodbuditi, da bi ovrednotili sedanji trenutek? Ko se zavemo, da ne zmoremo sami ničesar, imamo samo sedanji trenutek, kot sklene Pridigar: »Vzemi sedanji trenutek in naredi z njim največ, kar lahko.« Če ti je danes podaril lep sončen dan in čudovite jesenske barve, očitno želi, da vzameš nekaj tega. »Pojdi, jej z veseljem svoj kruh in pij svoje vino.« In zakaj zavedanje minljivosti vznemirja človeka? To je zelo dobra streznitev. Imamo težave z govorjenjem o starosti. Pridigar nam predoči, da je človeško življenje ustvarjeno tako, da počasi slabi. Ko moči počasi pojenjajo, naj bi se človek počasi začenjal bolj zanašati na drugega/Drugega kot nase. Dokler si mlad, imaš občutek, da zmoreš vse sam, ko pa vidiš, da tvoje moči počasi ugašajo, se začneš navajati prositi za pomoč. Človekovo telo je narejeno tako, da se naučimo vedno več prositi, zmeraj več pomagati v zavedanju, da je naše življenje nemočno, zato je zelo pomembno, da ga živimo skupaj.

Vse je le sapa

Vse je le sapa

Knjiga Pridigar je na prvi pogled težka in nerazumljiva. Kaj je njegovo glavno sporočilo in v čem je zanimiv tudi danes?

Zakaj imamo težave
s časom?

Fašizem – ko beseda izgubi pomen

Prestižno, ni kaj

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.