Papež Frančišek je katehezo med splošno avdienco v velikonočni osmini posvetil krščanskemu upanju v luči velike noči in Jezusovega vstajenja, ob tem pa se je oprl na 15. poglavje iz prvega pisma apostola Pavla Korinčanom.



Apostol Pavel v tem pismu govori o vstajenju kot izhodiščni točki naše vere. Krščanstvo ni ideologija, ni filozofski sistem, ampak je pot vere, ki se začne s tem dogodkom – vstajenje je namreč korenito spremenilo življenja nekaterih ljudi, zaradi česar so postali iskrene priče Jezusovega vstajenja.

Krščansko sporočilo ni zraslo v mislih modreca, »ampak od zunaj vstopa v vsakega človeka«. Pavel je želel le opozoriti na »nezaslišanost« velikonočne skrivnosti, ko je poudaril, kako »evangelij ni le to, da je Jezus za nas umrl«. Če bi se vse končalo z Njegovo smrtjo, bi bil to sicer zgled največjega darovanja, ki pa ne bi mogel prebuditi naše vere.

Kristus je vstal, »prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim« (1Kor 15, 5). Tudi Pavel sam je smel to doživeti, čeprav »nevreden«, ko se je z Vstalim srečal na poti v Damask in so izginile vse njegove predstave, ki jih je imel dotlej. »Vedno znova ljudje na ta način pridejo do vere.«

V prvi vrsti seveda ne gre za naše iskanje Boga, ampak za Božje iskanje človeka, torej nas. Jezus nas je »prevzel«, nas naredil za svoje in nas ni pripravljen izpustiti iz rok. Krščanstvo je »dar, presenečenje, zato od nas pričakuje srce, ki se je sposobno čuditi«.

Krščanstvo pomeni, da ne izhajamo iz smrti, ampak iz Božje ljubezni do nas, ki je premagala našega smrtnega sovražnika, greh. Bog je »večji od niča, in ena sama prižgana sveča zadostuje, da prežene temo noči«. Po Pavlu besede preroka zazvenijo na novo: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1Kor 15, 55). In če bi nas povprašali, zakaj podarjamo nasmeh in zakaj potrpežljivo delimo vse svoje, bi lahko odgovorili, da je Jezus še tu, da še vedno živi v naši sredi.

Vir: kath.net
Foto: arhiv Družine (T.S.)