Glagol »vstati« (hebr. qûm,; gr. anístēmi) lahko prevzame fizični pomen jutranjega vstajanja (Ps 127,2: hebr: šāk_am, qûm; gr. orthrízō, egeírō) ali pa teološki pomen Kristusovega vstajenja (Apd 3,26). S to razpetostjo izraza Sveto pismo prikaže celotno odrešenjsko zgodovino, in sicer z obljubo blagoslova (1 Mz 13,17), rešenja (1 Mz 19,14-15) in življenja (1 Mz 21,18).

Medtem ko zgolj človeška pobuda za vstajanje vodi k malikovanju (2 Mz 32,1), k zlorabi moči in uničevanju življenja (1 Kr 21,7.15), pa želi Bog reševati po človeku tudi znotraj človeških bitk (Sod 4,14). Človek, ki kljub preizkušnji vstaja in ostaja zvest izročilom svojih očetov, prihaja do blagoslova zase (Rut 1,6) oz. zmore izprositi blagoslova za druge (Job 1,5).

Bog je tisti, ki rešuje (Ps 3,8) tako Božje ljudstvo (Iz 52,2) kakor tudi posameznika, ki se k Njemu obrača z molitvijo (Tob 8,4). Bog namreč kliče k spreobrnjenju (Apd 9,6) ter k misijonskemu poslanstvu (Jon 1,2). Zato človek, ki živi pravično, stoji pred Bogom (Sir 25,1), saj je dopustil, da ga je Kristus prebudil za pot novega, Božjega življenja (Ef 5,13)