Zapri
Iskanje

»Vstopili smo v skrajne robove skrivnosti«

Bogomir Štefanič ml.
Za vas piše:
Bogomir Štefanič ml.
Objava: 29. 10. 2019 / 14:25
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 04.11.2019 / 06:02
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Vstopili smo v skrajne robove skrivnosti«

»Vstopili smo v skrajne robove skrivnosti«
Predstavljena dosedanja dela pri izkopu Jame pod Macesnovo gorico.
Po skoraj 3000 kubičnih metrov izkopanega materiala Jama pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, zelo verjetno največje morišče Slovencev v Kočevskem rogu (tja jih je bilo maja in junija 1945 po zadržanih ocenah odpeljanih vsaj 1.500), postopoma razkriva resnico, ki so jo ukazovalci in izvajalci pobojev skušali prikriti z miniranjem brezna takoj po izvršenih pobojih in nato še v drugi polovici 50. let prejšnjega stoletja. Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je namreč to brezno (ob vladni potrditvi) umestila kot enega ključnih projektov za letošnje in naslednje leto, do sedaj opravljena dela pa so člani komisije in izvajalci predstavili na današnji tiskovni konferenci na Krekovem trgu v Ljubljani.

Predsednik komisije dr. Jože Dežman je predstavitev upravičeno označil kot nekakšen »mali seminar o Macesnovi gorici«, saj so strokovnjaki njeno zgodbo osvetlili z različnih zornih kotov.

Kaj je pod naminiranim skalovjem?

Speleolog dr. Andrej Mihevc, ki že desetletja sodeluje pri raziskovanju medvojnih in povojnih prikritih morišč in grobišč, je predstavil nekatere naravne značilnosti brezna. Čeprav leži le dober kilometer od naselja Trnovec in je torej zagotovo bilo dobro poznano, o njem ne vemo ničesar – Trnovec je namreč opustela, mrtva vas, ohranjeni niso nobeni starejši opisi brezna. Na njeno nekdanjo obliko je mogoče sklepati na podlagi drugih jam v okolici (gre za širši jamski sistem, ki ga je v davnini napravila reka, a je pozneje razpadel v posamezne jame, brezna …), drugi vir podatkov pa so opisi redkih roških rešencev (v knjigi Odprti grobovi je npr. objavljen načrt jame), ki pa se med seboj precej razlikujejo, kar je pričakovano, saj so v jamo padali v različnem času, ko je bila jama do različne višine zapolnjena s trupli. Seveda pa še vedno ostaja neodgovorjeno vprašanje: Ali obstaja še eno roško brezno s slovenskimi žrtvami – brezno v Ušivih jamah, ki ga še niso uspeli locirati?



Večina posmrtnih ostankov ta čas še ni dosegljiva; zelo verjetno jih je naminirano skalovje razrinilo, tako da raziskovalci ne pričakujejo enotne gmote trupel, na katerih ta čas predvidoma leži še nekaj metrov nasutja. Da je bilo naknadno miniranje izvedeno v drugi polovici 50. let prejšnjega stoletja, pričajo letnice smrek, ki so jih posadili na razminiranem jamskem robu.

Arheološke raziskave kot (edini) vir informacij

Arheolog dr. Uroš Košir (podjetje Avgusta) je predstavil obsežne arheološke raziskave, ki ponujajo bolj jasen vpogled v to, katere žrtve so na posameznih roških moriščih. Dr. Dežman je dejal, da je prav to vprašanje, ki ga komisija nenehno naslavlja na tiste, ki bi o tem lahko kaj vedeli (od Milana Kučana in Spomenke Hribar do Zveze borcev), a odgovora ni, ga pa vedno bolj jasno izrisujejo prav arheološke raziskave.



Dr. Košir je prestavil njihove izsledke, ki temeljijo na natančnem detektorskem pregledu, presejanju zemljine, izkopavanju predmetov, analizi njihove distribucije … V vrtači pri Jami pod Macesnovo gorico je zgodovinar dr. Mitja Ferenc s skupino študentov že leta 2004 ob prvi terenski raziskavi odkril okoli 50 kilogramov različnih predmetov. Strokovnjaki iz podjetja Avgusta so leta 2017 znova pregledali to vrtačo in našli še več kot 17 kilogramov predmetov, med njimi veliko verskih (npr. 70 križcev, 51 svetinjic). V veliki meri gre za predmete slovenskega porekla, bistveno bolj redki so predmeti drugega porekla (italijanskega, hrvaškega, jugoslovanskega, celo britanskega …) Najdbe potrjujejo, da so žrtve zvezane pripeljali do brezna, jih tam razvezali, da so jih slekli, znova zvezali in pobili. Del njihovih osebnih predmetov so zažgali.



Z detektorskim pregledom širšega območja (zajel je več kot pet hektarov) so našli še skoraj 500 drugih predmetov (od prstana in očal do žic), ki dajejo informacijo o tem, po kateri poti so žrtve od ceste vodili do brezna.

Podobno raziskavo so naredili tudi pri breznu pod Krenom – tam najdeni predmeti ne nakazujejo povezav s slovenskimi žrtvami, temveč v večini s srbskimi in črnogorskimi, delno tudi hrvaškimi. Raziskano je tudi brezno pri Debliških livadah v neposredni bližini brezna pod Krenom, kjer so našli skoraj 2000 predmetov (večinoma delov vojaške opreme in druge osebne izdelke), ki prav tako ne kažejo na slovenske žrtve. Tudi ta jama razkriva, da so jo z metanjem odpadkov in zažiganjem prikrivali še v 60. letih prejšnjega stoletja.



Kriminalisti vztrajajo

Kriminalistična policija te kraje raziskuje kot prizorišča nezastarljivih vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Po besedah kriminalista Pavla Jamnika je prav Kočevski rog sinonim za vse množične poboje, izvršene na območju Slovenije, zato so bila tamkajšnja grobišča ena prvih, s katerimi se je policija srečala pri poskusu odkritja storilcev teh dejanj. Konec 90. let prejšnjega stoletja so opravili kriminalistično-tehnične oglede in skušali najti udeležence ali priče, ki bi o pobojih dali kakšno informacijo, vendar doslej niso našli še nikogar. Edine informacije so ponudili le roški rešenci.

Takšne razmere so terjale poseganje po drugih metodah, ki bi vsaj okvirno odgovorile na vprašanje o žrtvah in dogajanju na moriščih. Policija je zato vedno sodelovala pri raziskovanju morišč –tudi pri sedanjem v Jami pod Macesnovo gorico. Sproti so spremljali delo; ko so 5. oktobra prvič naleteli na posmrtne ostanke, so ga začasno ustavili, da bi s forenzičnimi metodami poskušali najti vsaj kakšne sledi, ki bi lahko bile dokaz za potencialnega storilca.

Kriminalist Jamnik se zaveda, da je možnosti za izsleditev še živega storilca z iztekanjem časa vedno manj, a zagotavlja: »Dokler obstaja vsaj teoretična možnost, da še živi kdo, ki je bil udeležen pri pobojih, toliko časa bo policija na krajih teh kaznivih dejanja opravljala enake raziskave, kot jih ne krajih kaznivih dejanj, ki so se zgodila danes ali včeraj.«

Pavel Jamnik je predstavil tudi izsledke iz najdbe v stranskih rovih, ki so se pričakovano (glede na opise rešencev) pojavili ob izkopavanju brezna: v enem izmed njih so našli celotne skelete šestih žrtev. Prav v času tiskovne konference je potekal kriminalistično-tehnični ogled rova ter natančno merjenje in izris jame. Do nadaljevanja del predvidoma spomladi naslednje leto bo ta del rova zaprt, da ne bi prišlo do uničenja ostankov.

Odprto vprašanje obrednega mesta

Kako naprej? Po besedah dr. Dežmana bo razpis za naslednje leto, zaradi sedanjega védenja, kako zapletene so stvari v jami, treba dopolniti, dopolniti pa bo treba tudi narodovo spraševanje o tem, kaj narediti z obrednim ciklom, ki se je v Kočevskem rogu vzpostavil pod Krenom, čeprav tam ni slovenskih žrtev. Ali se bo obredno mesto za edino večjo skupino umorjenih pripadnikov Slovenske narodne vojske, ki jih bo mogoče fizično doseči, v prihodnosti vendarle vzpostavilo pod Macesnovo gorico?

Ta hip pa se zdi odprta še ena dilema, ki jo je ubesedil predsednik komisije za grobišča: glede na nekatere znake nervoze v slovenski administraciji, ki jih glede na dolgoletno prakso že prepoznava, si »ne bi želel, da bi kdo spet izgubil živce in bi spet čakali sedem let, kot pri Hudi jami, da bi lahko delali naprej«. (V zvezi s tem so člani komisije pisali tudi predsedniku vlade, o čemer pišemo v tiskani izdaji nove številke Družine).

Nevzdržna antropologija laži

V katere smeri pa so na tiskovni konferenci šla novinarska vprašanja? Med drugimi: Ali je komisija na svoja poizvedovanja pri ljudeh, kot so prvi predsednik samostojne Slovenije in drugi, dobila kakšen odgovor. »Določen del družbe verjame, da lahko molči,« je odgovoril dr. Dežman. A tu gre za antropologijo laži, ki se marsikomu sicer zdi uporabna, a preprosto ne bo vzdržala; pozicije, ki smo jim včasih rekli »zakon molka«, ob vseh informacijah, ki vendarle prihajajo na plan, postajajo izrazito težavne. Od tod Dežmanov sklep: »Ne splača se molčati, veliko več bi vsem skupaj pomenil odprt dialog, v katerem bi se skušali pogovoriti, kaj se je kje dogajalo.«

Ne nazadnje: če se je leta 1990 obravnavalo okoli 60 prikritih morišč in grobišč, se jih danes 750; vendarle smo torej »vstopili v skrajne robove skrivnosti«.

Svojci (prisilno) pozabljajo žrtve

Kaj pa izkopavanje Macesnove gorice pomeni glede morebitne identifikacije njegovih žrtev in njihovega prihodnjega pokopnega mesta? Glede identifikacije je sedanja slovenska rešitev takšna: vse desne stegnenice so shranjene v depoju nacionalnega forenzičnega laboratorija v Škofji Loki, kjer med drugim čakajo na morebitne nove identifikacijske metode. Medtem pa v slovenski družbi še vedno čakamo na svojce, ki bi si identifikacijo sploh želeli. Dr. Dežman je jasen: tudi pri najbolj občutljivih lokacijah svojcev preprosto ni; očitno so bile družine pobitih v povojnem času tako diskriminirane, stigmatizirane in segregirane, da so bile prisiljene v pozabo svojih mrtvih. In to še traja.

Glede pokopnega mesta pa: v sporazumu za skupna akcije med Mestno občino Ljubljana in slovensko vlado je za te žrtve predvideno pogrebno polje v Ljubljani. »Z zanimanjem čakamo na rešitev,« je še dejal predsednik vladne komisije za prikrita grobišča.

Opozorilo za morebitne obiskovalce

Nekaj tehničnih podatkov o dosedanjem odpiranju Jame pod Macesnovo gorico sta predstavila gradbeni nadzornik Anton Ostanek in Marko Kljun, direktor Komunale Kočevje, ki je s podizvajalci kakovostno opravila zahtevno delo priprave terena, vzpostavitve dovozne poti in vstopne rampe do jame, samega izkopa in v zadnji fazi še zaščite jamskih brežin. Direktor Kljun je ob bližajočih se praznikih opozoril, da je dostop do jame, ki je sicer zavarovana, izredno nevaren, zato pristojni prosijo, naj ljudje ne hodijo na njeno ožje območje oziroma dosledno upoštevajo zapore in ograje.

Celotno novinarsko konferenco si lahko ogledate v spodnjih videoposnetkih.

1. del



2. del


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

2,00€ Poglej izdelek: Molitev na pet prstov
Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Za vas smo pripravili e-darilo: 

Recepti za piškote in pecivo Marka Čižmana: Sladka pika na i

Kliknite tukaj

Close