Katerina dela v Večstopenjski šoli s slovenskim učnim jezikom v Gorici, ki ima svoji enoti tudi v Bračanu, v vrtcu Mavrica in v osnovni šoli Lukvika Zorzuta. Poleg tega je bila v preteklosti vključena tudi v poučevanje verouka v Slovenskem pastoralnem središču v Gorici in še vedno sodeluje v župnijskem svetu pri različnih pobudah. V intervjuju Katerina govori o življenju Slovencev v Bračanu in o tragičnem dogodku, ki je vzel dve življenji.

Bračan je poznan kot majhna vasica s slovensko skupnostjo. Kakšno je bilo življenje tam pred nesrečo? Kako povezani so Slovenci med seboj?

Najprej naj povem, da je Slovencev tam pravzaprav malo. Res je, da imamo slovensko šolo in vrtec s slovenskim učnim jezikom, vendar v vasi ni veliko ljudi, ki bi še govorili slovensko – morda kakšna nona ali nono, drugače pa so se ljudje poitalijančili. Zdaj so ponovno izkoristili priložnost, da se otroci učijo slovenščine. Vas je danes italijanska. V krminski občini, pod katero spada tudi Bračan, živi precej Slovencev, zato imamo v občini slovenski vrtec in šolo. Prej je bila dolga leta šola na Plešivem (slovenski zaselek v občini), a ker je bila za potrebe premajhna, so jo preselili v že obstoječo šolsko stavbo v Bračanu.

Čeprav je Slovencev v vasi malo, pa je videti, da se trudijo ohraniti svojo kulturo. Kako se danes kaže ohranjanje slovenske identitete v vasi?

Otroci, ki izberejo šolo s slovenskim učnim jezikom, jo večinoma vidijo kot priložnost, da se naučijo novega jezika, hkrati pa se vsaj malo vrnejo k svojim koreninam. Kot sem že omenila, slovenščino tam še znajo predvsem starejše generacije – babice in dedki. A zaradi povojnih razmer je bilo slovenski jezik težko ohranjati, zato so mnogi svoje otroke vzgajali v italijanščini. Danes pa se starši odločajo, da svojim otrokom omogočijo učenje slovenščine in zelo so navdušeni. Šola in vrtec zelo dobro delujeta, vpisanih otrok je veliko. V vrtcu imamo dva oddelka, v osnovni šoli pa pet razredov. Otroci radi nastopajo na različnih prireditvah, seveda v slovenščini, imajo pevski zbor po pouku, za katerega skrbi Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice in otroci se veliko ukvarjajo tudi s kamišibajem in drugimi javnimi nastopi. Tako pokažejo, da je slovenska šola in s tem slovenska prisotnost še vedno živa, čeprav na majhnem območju.

Kako ste izvedeli za nesrečo v Bračanu? Kako ste se počutili?

Za nesrečo smo izvedeli prek različnih družbenih omrežij – osebno preko Facebooka, pisali pa so mi tudi znanci. Tisti ponedeljek sem bila slučajno doma na bolovanju (bolniška odsotnost). Moje sodelavke so zjutraj vseeno šle v službo, čeprav so imele precej težav, da so sploh prišle do kraja. V vrtcu je bilo tisti dan le šest otrok, ki so jih nato – po navodilih župana – poslali domov.

Novica nas je izredno presenetila, česa takšnega si nismo predstavljali. Prav v ta del kraja, kjer se je zgodila nesreča, smo pogosto zahajali z otroki. Na sredi trga je stala lipa, ki je za nas imela močan simbolni pomen, povezan s slovenstvom. Tam smo se sprehajali, se z otroki igrali. Trg je bil zelo lep – ob njem so stale tri hiške v pastelnih barvah. In vse to se je sesulo. Zdaj tega ni več. Se mi zdi, kot da Bračana ni več. Ogromno škode. Tri hiše so bile popolnoma porušene. In druge hiše, ki so pod temi, so v nevarnosti.

Zemeljski plaz je zrušil 3 hiše. FOTO: Gasilci

Kako zelo žalostno in pretresljivo. Ali ste že imeli stik z družinami, ki so ostale brez svojih domov?

Ja, res je zelo žalostno. Dodatno pa me je pretreslo, ko sem stopila v stik z nekaterimi družinami. Eno družino tam spodaj, pod tistim hribčkom, osebno poznam. Povedali so mi, da se dolgo časa ne bodo mogli vrniti v svojo hišo – približno za leto dni se morajo odseliti, dokler hriba ne sanirajo. Ni izključeno, da bi se zemeljski plaz lahko ponovil. Tako mi je družina povedala.

Kaj vas je najbolj pretreslo?

Najbolj nas je pretresla smrt 32-letnega fanta, Quirina Kuhnerta. Preselil se je iz Bavarske na Krminsko, ker je ta kraj obiskoval že kot otrok in mu je bil zelo pri srcu. Februarja je v središču Bračana odprl majhno trgovinico z jestvinami (živili), ki so jo starejši lastniki zaprli. Fant se je sem preselil s partnerko Jessico.

Ko se je prvi del plazu utrgal, je skupaj s partnerko in še enim 30-letnim fantom, Lukom - se mi zdi - stekel iz hiše. Vsi trije so se sprva rešili. Quirin pa se je nato vrnil nazaj, ker je bila v eni od hiš še starejša gospa. Eno gospo so uspeli pravočasno izvleči in je zbežala, druga – 83-letna Guerrina Skocaj – pa ni mogla iz hiše, ker so bila vrata zablokirana. Na hišo so položili lestev. Matteo je bil že na vrhu lestve, gospa in Quirin pa spodaj, ko se je sprožil nov, močan plaz. Matteo, ki je bil na vrhu lestve, ga je vrglo stran in je preživel, čeprav je utrpel poškodbe – ima zlomljeno nogo in je v bolnišnici. Quirin in gospa pa sta ostala spodaj, zasuta. Ta tragedija je bila res povsem nepričakovana in nas je izredno pretresla.

Spominski kraj na žrtve na manjšem trgu ob glavni cesti. FOTO: Tamara Mizerit

Kdaj pa se je nesreča zgodila?

Ujma se je sprožila sredi noči, kot se takšne stvari pogosto zgodijo. Iskali so ju ves dan. Fanta, ki je preživel, je plaz vrgel devet metrov stran in so ga odpeljali v bolnišnico. Quirina so našli šele pozno popoldne, gospo pa nato ponoči. Še zdaj je težko govoriti o tem.

Ste žrtvi osebno poznali?

Ne, osebno nisem poznala in tudi verjetno nobena izmed sodelavk v šoli jih ni poznala osebno, da bi vam lahko več povedala.

To je herojsko dejanje, ki sta ga mlada fanta storila. Kako pa je sedaj z Quirinovo partnerko in njuno trgovino? Kako so odreagirali sovaščani?

Ta trgovinica stoji tik ob našem vrtcu. Poklonili so nam dve škatli sadja za otroke. Trgovino bodo morali zapreti – za zdaj se še ne ve, kdaj bo ponovno odprta.

Na trgu, blizu vrtca, stoji rdeča klopca, kjer ljudje polagajo misli in izražajo sožalja prizadetim družinam. Verjetno bomo tudi kot šola in vrtec tja dodali kakšen svoj simbol ali sporočilo. Veliko je bilo izrečenih sožalj, vsi pa razmišljajo, kako bi lahko družinam pomagali, predvsem prizadeti vasi. Posebno pozornost so namenili Jessici, Quirinovi partnerki, ki je ostala sama. Ta gesta, ki jo je Quirin storil – da se je raje kot pobegnil vrnil in reševal še staro gospo – je bila izjemno pogumna. Ljudje poudarjajo, da je Quirin bil izjemno radodaren in je bilo pričakovano, da bi bil sposoben takšne geste.

Ta gesta, ki jo je Quirin storil – da se je raje kot pobegnil vrnil in reševal še staro sosedo – je bila izjemno pogumna.

Vsi so pripravljeni pomagati Jessici, saj je ostala brez hiše in partnerja. Potekala je tudi memoracija na rdeči klopci, oddaljeni približno 500–600 metrov od kraja nesreče, kjer so postavili rože v spomin na to hudo tragedijo.

Svečka pred vhodom v vrtec Mavrica v spomin na žrtve. FOTO: Tamara Mizerit

Se že morda ve, kdaj bo sledil pogreb?

Ne, tega nisem še nikjer zasledila. Lahko, da bodo Quirina odpeljali v Nemčijo.

Ste imeli priložnost obiskati kraj nesreče in videti, kje se je vse zgodilo? 

Jaz sem še vedno na bolniški, ampak kraj, kjer se je vse zgodilo, je zaprt. Tako da si ga tudi sicer ne moremo ogledati od blizu. Naša šola in vrtec, ki stojita na skupnem dvorišču, sta zračno približno 500 metrov oddaljena od mesta nesreče, ki je nekoliko umaknjeno od glavne ceste. Povprašali so nas, ali bi kot vrtec in šola želeli sodelovati, zato smo se pridružili pobudi in bomo tudi mi nekaj položili na tisto klopco.

Kako pa sedaj poteka pouk? Ali so šole še vedno zaprte?

Drugi dan, že v torek, so se otroci vrnili v šolo. V ponedeljek so bile šole in vrtci zaprti. Prisotnih je bilo sicer malo otrok, ker je veliko družin prihajalo iz Krmina in sosednjih vasi, ki so bile poplavljene. Nekateri pa tudi niso imeli doma elektrike, ogrevanja in podobno. Kljub temu, da so bili na terenu še gasilci, ki so poskušali spraviti pokrajino v red, se je pouk v torek že nadaljeval.

Omenili ste, da je teren tam še vedno nestabilen. Kako nevarne so razmere zdaj?

Plazovi so še vedno možni. Na tistem hribu je veliko vinogradov, trta pa nima dovolj globokih korenin, da bi lahko plazove zadržala. Seveda to ni moja strokovna presoja. Bračan je prekrasna majhna vasica z mnogo starimi vilami in lepimi objekti. Z otroki iz vrtca smo se tam zelo radi sprehajali, a zdaj je realnost povsem drugačna.

Težave je povzročila tudi poplava reke Idrije, ki teče mimo. Poplavljenih je bilo kar nekaj kleti družin, ki jih poznamo. Razmere so bile res zahtevne. Tudi danes zjutraj so mi sodelavke sporočile, da je nasproti vrtca in šole še vedno veliko gradbenih strojev in gasilskih vozil – akcija tam še kar poteka.

Kakšno pa je sedaj stanje z vremenom? Vam je naklonjeno?

Zadnja dva dni je sicer suho vreme, voda, ki je drla z gričev, je odtekla. A gasilci imajo še ogromno dela z odstranjevanjem plazu in posledic. Poskušajo sanirati tisti griček, da se ne bi spet kaj utrgalo.

Iskalna akcija pogrešanih. FOTO: Gasilci

Kdaj mislite, da se bo življenje v Bračanu vrnilo v normalen ritem?

Če so šole in vrtci že odprti, pomeni, da je nekako normalno življenje vsaj delno že steklo. Ampak kar se tiče ljudi, ki imajo hiše pod tistim gričem, se bojim, da še dolgo ne bo tako kot prej. Mama ene od dveh deklic, ki obiskujeta našo šolo, mi je povedala, da so jim svetovali, naj se za približno eno leto preselijo, dokler hrib ne bo več nevaren. Zelo so obupani, saj ni enostavno najti novega stanovanja in hkrati plačati najemnino. Upajo, da jim bodo prišli vsaj delno nasproti. Seveda v takšnih primerih pomaga tudi dežela – Furlanija-Julijska krajina je že namenila veliko denarja na ta račun, ker gre za res izredne primere.

Katere so trenutno največje potrebe ljudi, ki so bili prizadeti? Omenili ste, da mora ena družina začasno iskati novo stanovanje.

Če pogledamo primer sosednje vasi Versa, ki je bila prav tako zelo hudo prizadeta in so doživeli poplave, so ljudi evakuirali v telovadnico. Tam pravijo, da nimajo večjih potreb in da imajo trenutno vse pod kontrolo. Upajo le, da se bodo lahko v čim krajšem času vrnili v svoje domove.

Največji problem plazu v Bračanu pa je, da še ne vedo, kako stabilen je grič. Preden se bo lahko karkoli začelo graditi ali normalizirati življenje, bodo opravili posebne študije. Iz varnostnih razlogov te ljudi ne želijo poslati nazaj v njihove hiše. Tista mamica mi je včeraj napisala, da se bojijo, da bo to trajalo še dolgo.

Kako pa ste vi osebno doživeli Quirinovo dejanje?

Osebno se mi zdi gesta, ki jo je storil Quirin, izjemno močna. Ne vem, ali bi bil še kdo sposoben tega. V takšnih trenutkih človek niti ne pomisli – preprosto steče pomagati. To nas je vse močno prizadelo. Težko govorim, imam 30-letnega sina in lahko si predstavljam, da bi bil lahko tudi moj sin v takšni situaciji. Človeška življenja veliko pomenijo. Quirin je bil že na varnem, pa se je kljub temu vrnil, da reši gospo. To je močno sporočilo za današnje čase. Morda smo vsi vedno bolj egoistični, mislimo le nase in smo zaprti v svojih domovih, a obstajajo še ljudje, ki mislijo na druge. Zanj je bilo vse skupaj zelo hitro in zgodilo se je, ko je bil star le 32 let.