Mene je odpeljal in vodil v temo in ne v luč. Ogradil me je, da ne morem uiti. Četudi vpijem in moledujem, potlači mojo molitev. Dejal sem torej: »Izginila je moja večnost in upanje, ki je od Gospoda.«

Potem pa vznik upanja obrne vse na glavo. V neki točki molivec reče sebi: »Gospodovo usmiljenje ni prenehalo; zato imam upanje vanj! Zakaj Gospod ne zavrača za vselej; zakaj če je prizadel bolečino, se bo usmilil. Morda je še upanje« (prim. Žal 3,1-32). V trenutku, ko se prerok spet odloči za upanje, se tudi ton spremeni. Tožba se spremeni v zaupno pričakovanje Božjega posega.

Raniero Cantalamessa