Ob eni najbolj pretresljivih podob, ko je 15. aprila 2019 v ognjenih zubljih vsem na očeh izginjala, je bilo v hipu jasno, da gre za skupno dediščino naše civilizacije, kar se je s konkretnimi dejanji potrdilo v letih, ki so sledila.

Imamo srečo, da živimo v času, družbi in državi, ki se tudi institucionalno zavedajo pomena dediščine, njenega ohranjanja in varovanja. Strokovne podkovanosti, plodnega sodelovanja in zgledov dobre prakse ne v naši ne v drugih državah ne manjka. Na ravni izvedbe in ureditve se velja ozreti že v sosednjo Avstrijo, kjer imajo posamezne (nad)škofije za področje varovanja kulturne dediščine zaposlenega konservatorja. Odgovoren za usklajevanje vseh posegov na področju varovanja cerkvene kulturne dediščine ni le vez med Cerkvijo in državnimi institucijami, temveč je dejaven tudi na področju izobraževanja. Ohranjanje sakralne dediščine je namreč skupna skrb in odgovornost, ki terja trajno prizadevanje, povezovanje in sodelovanje institucij in usposobljenih posame...