Ona je naša nebeška Mati, ki razume vse naše tegobe in vso našo krhkost. Kot vsaka mati tudi Marija nas, svoje otroke nikoli ne zavrže, njeno naročje je vedno odprto za vsakega izmed nas. 

To je čutil tudi lazarist Franc Sodja, ki je svoje zaupanje v Marijo tako lepo izrazil v pesmi Svoji Kraljici.

Pred Tebe, o ljubezen večno mlada, / spomin najlepši iz otroških sanj, / blažilna luč sred zburkanih snovanj, / rešilna roka iz teme prepada,

ti jasna misel, ko vihar zavlada, / in zlata pot do vélikih spoznanj, / obraz, ki vsak trenutek mislim nanj, / pred te otrok zdaj na kolena pada.

Poglej, svoj rožni venec v pesem spletam, / vse dni poklanjam tebi na oltar, / na skrivnem pa v tolažbo si obetam:

Ko mrtvega zasuje me grobar, / bom v tebi, Mati, našel večni maj, / ker božjega kraljestva si smehljaj.