Dragi bratje in sestre!

Cerkev vsako leto na 11. februar, obletnico spomina na blaženo Lurško Devico, praznuje svetovni dan bolnikov. Na željo papeža Janeza Pavla II. je dogodek primerna priložnost za razmišljanje tako o skrivnosti trpljenja kot tudi za to, da postanejo naša občestva in civilna družba bolj rahločutni do bolnih bratov in sester. Če je vsak človek naš brat, morajo biti v središču pozornosti slabotni, trpeči, nege potrebni, da se nihče od njih ne čuti pozabljenega in odrinjenega. Mero človečnosti v bistvu določa odnos do trpljenja in do trpečega. To velja za posameznika in tudi za družbo. Družba, ki ji ne uspe sprejeti trpečih in ni sposobna prispevati k sočutni delitvi trpljenja z njimi, je kruta in nečloveška« (prim. okrožnico papeža Benedikta XVI. Rešeni v upanju, 38). Pobude, ki jih bodo ob tem dnevu dajale posamezne škofije, naj bodo spodbuda za učinkovitejšo skrb za trpeče, tudi v pričakovanju slovesnega praznovanja (op. prev. svetovnega dneva bolnikov) leta 2013 v Altöttingu v Nemčiji.

1. V srcu še vedno doživljam trenutek, ko sem se med pastoralnim obiskom v Torinu (op. prev. 2. maja 2010) mogel v premišljevanju in molitvi ustaviti pred svetim prtom, pred trpečim obrazom, ki vabi k meditaciji o Njem, ki je nosil na sebi trpljenje človeka v vsakem času in na vsakem kraju, tudi naše bolečine, težave in grehe. Koliko vernikov se je v zgodovini zvrstilo pred tem mrtvaškim platnom, v katerega je bilo zavito telo križanega moža, pri čemer se njegovo sporočilo sklada s tem, kar nam o Jezusovem trpljenju in smrti poročajo evangeliji. Opazovanje nas vabi k premišljevanju o pisanju sv. Petra: »Z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni.« (1 Pt 2,24) Božji Sin je trpel, umrl in vstal. In prav zato so njegove rane postale znamenje našega odrešenja, opravičenja in sprave z Očetom. Postale so tudi sodni stol preizkušnje vere učencev in naše vere. Kadar koli Gospod govori o svojem trpljenju in smrti, ga ne razumejo, ga odklanjajo in mu nasprotujejo. Zanje in za nas trpljenje ostaja skrivnostno in težko sprejemamo in prenašamo. Učenca na poti v Emavs hodita žalostna zaradi dogodkov, ki so se tiste dni zgodili v Jeruzalemu. Šele ko Vstali z njima prehodi pot, postaneta odprta za nov način gledanja. (prim. Lk 24,13–31) Tudi apostol Tomaž težko doume pot odrešilnega trpljenja: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« (Jn 20,25) Pred Kristusom, ki pokaže svoje rane, se njegov odgovor spremeni v pretresljivo izpoved vere: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Kar je bilo prej nepremagljiva ovira, ker je bilo znamenje navideznega Jezusovega poloma, postane ob srečanju z Vstalim dokaz zmagovite ljubezni: »Samo Bog, ki nas tako zelo ljubi, da vzame naše rane in bolečino, predvsem bolečino nedolžnega, je vreden naše vere« (prim. poslanico papeža Benedikta XVI. urbi et orbi, velika noč 2007).

2. Dragi bolniki in trpeči! Ravno po Kristusovih ranah lahko z očmi upanja vidimo vse bolečine, zaradi katerih človeštvo trpi. Kristus z vstajenjem s sveta ni odstranil trpljenja in zla, ampak ju je premagal v korenini. Na nasprotni pol satanovega nasilja je postavil vsemogočnost Božje ljubezni. Pokazal je, da je pot miru in veselja ljubezen: »Kakor sem jaz vas ljubil, se tudi vi ljubite med seboj.« (Jn 13,34) Kristus je premagal smrt in je živ med nami. Ko s sv. Tomažem izrekamo: »Moj Gospod in moj Bog!«, sledimo Gospodu v pripravljenosti žrtvovati svoje življenje za brate (prim. 1 Jn 3,16) ter postajamo glasniki vstajenjskega veselja, ki se ne bojimo bolečine. Sv. Bernard zatrjuje: »Bog ne more trpeti, ampak more sotrpeti«. Bog, poosebljena Resnica in Ljubezen, je postal človek, da bi mogel sotrpeti s človekom, na resničen način, v mesu in krvi. Na vsako trpljenje se razliva tolažba Božje ljubezni, ki pomaga vziti zvezdi upanja (prim. okrožnica Rešeni v upanju, 39).

Vam, dragi bratje in sestre, ponavljam to sporočilo, zato da boste o njem pričevali s svojim trpljenjem, življenjem in vero.

3. S pogledom na svetovni dan mladih, ki bo avgusta 2011 v Madridu, želim posebno pozornost usmeriti k mladim, zlasti k tistim, ki doživljajo izkušnjo bolezni. Jezusovo trpljenje in križ pogosto zbujata strah, ker se zdita zanikanje življenja. V resnici je ravno obratno! Križ je Božji »da« človeku, je najvišji in najsilovitejši izraz njegove ljubezni in vir, iz katerega vre večno življenje. Iz prebodenega Jezusovega srca je privrelo božansko življenje. Samo On more osvoboditi svet zla in dati rast kraljestvu pravice, miru in ljubezni, po katerem vsi hrepenimo (prim. poslanico papeža Benedikta XVI. za svetovni dan mladih 2011, 3). Dragi mladi, naučite se gledati in srečevati Jezusa v evharistiji, v kateri je v obliki hrane resnično navzoč. Spoznajte ga in mu služite tudi v revežih, bolnikih, trpečih bratih in v težavah, v katerih je potrebna vaša pomoč (prim. prav tam, 4). Mladim, bolnim in zdravim ponavljam povabilo, da ustvarjate mostove ljubezni in solidarnosti, zato da se ne bo nihče počutil osamljenega, ampak blizu Bogu in del velike družine njegovih otrok (prim. splošno avdienco papeža Benedikta XVI. z dne 15. novembra 2006).

4. Ko opazujemo Jezusove rane, se naš pogled usmeri k presvetemu Srcu, v katerem se razodeva najvišja stopnja Božje ljubezni. Presveto Srce je križani Kristus s stranjo, ki jo je odprla sulica in iz katere sta pritekli kri in voda (prim. Jn 19,34), kot »znamenji zakramentov Cerkve, zato da vsi ljudje, pritegnjeni k Odrešenikovemu srcu, z veseljem zajemajo iz večnega vira odrešenja« (Rimski misal, Hvalospev na slovesni praznik Presvetega Srca Jezusovega). Predvsem vi, dragi bolniki, čutite bližino tega Srca, polnega ljubezni, in črpate z vero in veseljem iz tega izvira, ko molite: »Voda strani Kristusove, operi me. Trpljenje Kristusovo, utrdi me. O dobri Jezus, usliši me. V svoje rane sprejmi me.« (prim. molitev sv. Ignacija Lojolskega z naslovom Duša Kristusova)

5. Ob sklepu poslanice za svetovni dan bolnikov izražam svojo ljubezen vsem in vsakomur, ko se čutim sodeležnega trpljenja in upanja, ki ju združeni s križanim in vstalim Kristusom doživljate vsak dan. Naj vam da mir in ozdravljenje srca. Skupaj z njim naj bdi ob vas devica Marija, ki jo z zaupanjem kličemo Zdravje bolnikov in Tolažnica žalostnih. Ob vznožju križa se zanjo udejanja Simeonova prerokba: njeno materinsko srce je prebodeno (prim. Lk 2,35). Iz brezna bolečine, ki je združena s Sinovo bolečino, je usposobljena za sprejem novega poslanstva: postane Kristusova Mati v njegovih udih. Na križu ji Jezus predstavi vsakega od svojih učencev, ko ji pravi: »Glej, tvoj sin!« (prim. Jn 19,26–27) Materinsko sotrpljenje s Sinom postane sotrpljenje z vsakim izmed nas v naših vsakodnevnih bolečinah. (prim. homilijo papeža Benedikta XVI. v Lurdu z dne 15. septembra 2008)

Dragi bratje in sestre! Ob svetovnem dnevu bolnikov vabim tudi odgovorne v družbi, da v delovanje zdravstvenih struktur vložijo čim več naporov, da bodo le-te v pomoč in oporo trpečim, najbolj revnim in potrebnim. Pozornost posvečam škofijam in prisrčno pozdravljam škofe, duhovnike, posvečene osebe, bogoslovce, zdravstvene delavce, prostovoljce in vse, ki z ljubeznijo zdravijo in lajšajo rane vsakega bolnega brata ali sestre tako v bolnišnicah in domovih za ostarele, kot tudi v družinah. V obličjih bolnikov vedno prepoznajte obličje vseh obličij, ki je Kristusovo obličje.

Zagotavljam vam molitev in vam podeljujem poseben apostolski blagoslov.

Vatikan, 21. novembra 2010, na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva

papež Benedikt XVI.

Prevod papeževe poslanice objavljamo s posredovanjem Tiskovnega urada SŠK.