Ob tej obletnici smo se z veseljem ozrli na desetletja predanega dela, saj v Župnijskih karitas še vedno živi duh dobrodelnosti in sočutja. Prostovoljci so skozi vsa ta leta odpirali svoja srca in dlani ljudem v stiski: pomagali so ubogim, obiskovali osamljene, jih spodbujali, skupaj z njimi iskali rešitve, prinašali tolažbo in vračali upanje.

Pri jami Pekel, eni najbolj znanih naravnih znamenitosti v Sloveniji. FOTO: Alenka Petek

Romanje smo začeli z ogledom nekropole v Šempetru v Savinjski dolini, ki je najlepše ohranjeno rimsko pokopališče v Sloveniji. Ta arheološka znamenitost priča o bogati zgodovini kraja in njenih prebivalcev. Grobnice, stare več kot 2000 let, pripovedujejo zgodbe iz antične mitologije ter razkrivajo utrip življenja v času Rimljanov.

Pot nas je nato vodila do jame Pekel, ene najbolj znanih naravnih znamenitosti v Sloveniji. Ta kraška jama nas je navdušila s svojo skrivnostno notranjostjo, ki jo je skozi tisočletja oblikovala voda. Sprehod skozi njene mogočne podzemne dvorane in kapnike je bil ne le čudovit prizor, ampak tudi priložnost za razmislek o tem, kako se v naravi vse nenehno spreminja, mineva, znova rojeva.

Sodelavci in prostovoljci Škofijske karitas Ljubljana med mašo. FOTO: Alenka Petek

Vrhunec dneva je bila slovesna sv. maša v baziliki Marijinega obiskanja v Petrovčah, ki jo je vodil ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. Medse smo povabili tudi duhovnika Antona Slabeta ter stalna diakona Imreta Jerebica in Alojzija Štefana.

Pri sveti maši so sodelovali tudi prostovoljci. Zahvalili smo se za vse, ki so v teh petintridesetih letih prek Škofijske karitas Ljubljana prejeli pomoč, oporo ali preprosto človeško bližino. Zahvalili smo se tudi vsem prostovoljcem in sodelavcem, ki še danes s srcem, predanostjo in empatijo nadaljujejo to pomembno delo.

Nadškof Zore nas je v svojem nagovoru spodbudil, naj v svetem letu poglobimo svojo vero in odpremo srca Božjemu usmiljenju. Karitas je konkretna pot usmiljenja, ki združuje tiste, ki pomagajo, in tiste, ki pomoč potrebujejo. V današnjem svetu še vedno srečujemo številne ljudi, ki trpijo zaradi vojn, revščine, preganjanja, bolezni, osebnih stisk in osamljenosti. Vse te oblike trpljenja so izziv tudi za nas. Kličejo nas, da odpremo oči in srce, prisluhnemo ter ponudimo pomoč in v težkih trenutkih postanemo prinašalci upanja.

Pri slovesni maši v baziliki Marijinega obiskanja v Petrovčah. FOTO: Alenka Petek

Bogu smo izročili vso prehojeno pot, prostovoljce, sodelavce in darovalce ter prosili za pogum in moč za nadaljnje delo, da bomo zmogli še naprej hoditi po poti dobrote, sočutja in upanja. Karitas ni zgolj organizacija, temveč občestvo src, ki se odzivajo na stisko z zaupanjem in predanostjo.

Dan smo zaključili v prijetnem pogovoru in druženju, ki sta v nas še okrepila občutek povezanosti v skupni skrbi za ljudi v stiski.

Poslovili smo se z željo, da bi nas Gospod še naprej povezoval in vodil, da bomo znali pristopiti k ubogim, ranjenim in pozabljenim ter ostali odprti za vse ljudi, ki potrebujejo pomoč in bližino.