FOTO: Facebook Slovensko društvo Hospic

Slovensko društvo Hospic je danes obeležilo 25. obletnico delovanja. »Praznujemo 25 let naše prisotnosti, sočutnega spremljanja umirajočih bolnikov in njihovih svojcev, podpore žalujočim otrokom, mladostnikom in odraslim. 25 let detabuizacije smrti. 12 tisoč uporabnikov imamo vsako leto, ki pravijo 15 tisoč prostovoljskih ur. Vendar so bolj kot ure, pomembne poti, ki jih v teh urah opravimo ob spremljanju naših uporabnikov. Trpke so, a hkrati nujne in lepe, tako da na koncu ne moreš drugega, kot se globoko pokloniti življenju. Naše geslo je biti, ne delovati,« je na slovesnosti dejala predsednica društva Renata Jakob Roban.


Predsednica društva Renata Jakob Roban na slovesnosti, ki so jo v živo predvajali tudi na facebooku. FOTO: Zajem zaslona

Omenila je tudi popotnico, ki ji jo je izrekel ambasador p. Karel Gržan v prihodnje: »Bodite pogumni, samozavestni, ker vi niste tukaj za to, ker bi vas nekdo slučajno postavil v vaše poslanstvo, vi ste tukaj po sami naravi.« Jakob Robanova je dodala, da se tega zavedajo in so na to ponosni ter prosila za podporo tudi v prihodnje, »da bomo tukaj, ko nas boste potrebovali«.

Priznanje predsednika republike

Društvu ter vsem prostovoljkam in prostovoljcem je svoje priznanje izrekel tudi častni pokrovitelj, predsednik republike Borut Pahor. Kot je dejal, s svojim delom dokazujejo, da je solidarnost najpomembnejši del človečnosti.

»Vaše delo je nekaj prav posebnega, opravljate ga v za vas in za tiste, za aktere delate, na posebno čustvenem področju. Občudovanja vredno je, kako s svojim nesebičnim delom omogočate bolnim, da se lažje soočajo s svojo situacijo in svojcem, da se lahko na human način poslovijo od svojih najbližjih. To je tudi v trenutni zdravstveni situaciji in tudi sicer še toliko bolj vredno opažanja in neprecenljivega pomena.«


Pahor je društvu podelil zahvalo za njihovo nenadomestljivo vlogo na področju paliativne oskrbe in pomoči umirajočim in njihovim svojcem. FOTO: Zajem zaslona

Danes društvo v okviru desetih območnih odborov po vsej Sloveniji izvaja štiri programe za pomoč ljudem, v katere je vsako leto vključenih okoli dvanajst tisoč uporabnikov.

Zadnje slovo v času koronavirusa

Ob praznovanju srebrnega jubileja so v društvu posebej opozorili na pravico svojcev, da se poslovijo od umirajočih, ki je v zadnje pol leta ob izbruhu koronavirusa pogosto zapostavljena. Kot je na novinarski konferenci po poročanju STA opozorila vodja programa detabuizacija smrti Alenka Križnik, slovo od umirajočih ne sme biti odvisno od delovnega časa organov ali prostih prostorov. Zadnje slovo od umirajočega svojca ima velik pomen v procesu žalovanja, opozarjajo strokovnjaki.

Po besedah Križnikove lahko to uvrstimo med eno temeljnih človekovih pravic, vendar svojci mnogokrat z njo niso seznanjeni ali zaradi stiske niso zmožni poskrbeti za slovo. To je posebno prišlo do izraza v času covida-19. »Ne moremo pristati na to, da je covid-19 ali karkoli drugega razlog za to, da človek umira sam,« se je zavzela tudi predsednica društva Jakob Roban.

V društvu se zato zavzemajo, da se pravico do slovesa svojcev od umirajočih vključi v etične kodekse in zakonodajo ter da bi z njo seznanili vse pristojne akterje.

Razstava: 25 let dodajamo življenje dnevom

25-letnico delovanja so v društvu obeležili tudi z odprtjem fotografske razstave »25 let dodajamo življenje dnevom«, v kateri je avtor Matija Tomc v fotografski objektiv ujel paleto globokih občutij ob minevanju, smrti in žalovanju. Razstava bo do pomladi potovala po vsej Sloveniji.



***

Prostovoljka hospica Manca Košir za Božje okolje: Najbolj me ganejo prizori odpuščanja

Med prostovoljci društva Hospic je tudi profesorica, pisateljica, novinarska in doktorica znanosti Manca Košir. »Ko je leta 1990 umiral moj ljubljeni duhovni prijatelj Marjan Rožanc, je bila njegova sobna zdravica na Onkološkem inštitutu dr. Metka Klevišar. Prav ona me je v tistih šestih mesecih vsakodnevnega obiskovanja dragega Marčita ogromno naučila, večno ji bom hvaležna. Takrat je razmišljala o ustanovitvi gibanja hospic za spremljanje umirajočih in rekla sem ji, da se bom hospicu pridružila, brž ko bom šla v pokoj. Kar sem tudi storila,« je povedala za revijo Božje okolje.

V pogovoru je razkrila tudi, da so jo v hospicu doslej najbolj ganili prizori odpuščanja: »Ko sta se objela prijatelja in drug drugemu jokala na ramenih: odpusti mi, oprosti mi …«



Več v pogovoru z Manco Košir, v katerem ni spregovorila zgolj o izkušnji spremljanja umirajočih, temveč tudi o nedavnem soočenju z resno boleznijo ter o duhovnosti, boste lahko brali v novi številki revije Božje okolje, ki bo na prodajnih policah od 20. oktobra dalje. Naročite jo lahko tudi TUKAJ.