Kot smo včeraj poročali na spletni stani Družine, sta dva belgijska škofa javno izrazila podporo odpravi obvezne neporočenosti za katoliške duhovnike. Škof Patrick Hoogmartens iz škofije Hasselt meni, da se mu ‘sploh ne bi zdelo neumno, če bi tudi poročeni moški lahko prejeli duhovniško posvečenje’, novi škof iz škofije Brügge, Jozef De Kesel, pa se zavzema za to, da bi sicer še vedno obstajali neporočeni duhovniki, vendar je potrebno priznati, da obstaja precej ljudi, ki se jim zdi zaobljuba celibatu nemogoča, kljub temu pa bi želeli izkusiti možnost, da prejmejo duhovniško posvečenje. Škof De Kesel ne izključuje niti duhovniškega posvečevanja žensk.

Na tovrstne izjave se je odzval predsednik belgijske škofovske konference nadškof Andre-Joseph Leonard, ki javno brani obvezno neporočenost duhovnikov. Po njegovem prepričanju ni nikakršne zveze med spolnimi zlorabami, ki so pravzaprav povod za obnovljeno razpravo o morebitni odpravi celibata, in neporočenostjo duhovnikov.

Belgijsko dogajanje pa vendarle kaže, da se razprava o celibatu v marsičem stopnjuje. To vprašanje je živo tudi v Sloveniji. Spomnimo samo na pogovor s predstojnikom katedre za filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, dr. Janezom Juhantom (na fotografiji).

Za Družino je dr. Juhant novembra lani dejal, da je tudi o vprašanjih, kot sta celibat in žensko duhovništvo potrebno govoriti: »Lahko sicer rečemo, da se o tem ne govori, a s tem ne bomo izbrisali dejstva, da so to vprašanja, ki so aktualna in tudi pereča za Cerkev. O tem se preprosto moramo pogovarjati, in sicer iz več razlogov. Prvi je čisto človeški, saj je, če se dotaknemo duhovniškega celibata, to problem za vsakega človeka: nekateri ta problem tako ali drugače rešijo, drugi ga ne. To je tudi strukturalni problem Cerkve, ki danes ne zagotavlja več, vsaj v večjem delu razvitega sveta ne, dovolj duhovnikov za uresničevanje temeljnega poslanstva, delitev zakramentov. Nekatere družbe preprosto nimajo več mašnikov. Je pa to, če se dotaknemo ženskega duhovništva, tudi problem odnosa do demokratičnega sveta, ki danes tudi ženskam daje ustrezno vlogo v družbi. Seveda ni treba misliti, da bi, če bi na teh področjih prišlo do bistvenih sprememb, bile rešene težave. Nastale bi nove, a usmerili bi se k (omejeni) normalni človeškosti, ki je temelj življenja in tega, s čemer naj se sooča tudi Cerkev. Svobodnejša izbirnost bi Cerkev bolj razvezala za pestrost ter neposrednost darov (karizem) in služb ter jo spodbujala k živi duhovni ustvarjalnosti.«