Gregorios III. Laham, patriarh z Rimom združene melkitske Cerkve, v prihodnji delitvi vladnih stolčkov med Muslimansko bratovščino v Egiptu za kristjane v deželi ne vidi nikakršne neposredne nevarnosti. Kot kristjani so se v dolgih stoletjih naučili živeti v vseh sistemih, je v pogovoru za nemški časnik 'Die Tagespost' pojasnil patriarh. 'Za nas je šarija nekaj vsakodnevnega,' meni Gregorios III., saj tamkajšnji kristjani z njo živijo že več stoletij in natančno vedo, kako lahko kljub temu svobodno izpovedujejo svojo vero.

Splošno gledano odnosi med kristjani in muslimani v arabskih deželah niso nikjer 'prav posebej zapleteni', razen morda v Iraku, kjer po patriarhovih besedah vlada 'pravi kaos'. Tam ne gre zgolj za kristjane in muslimane, pač pa še sunite proti šiitom, Kurde proti Arabcem. Poleg Iraka pa imajo kristjani največ težav v Egiptu. Ampak sicer je bil doslej njihov položaj razmeroma miren in za kristjane dokaj ugoden, je poudaril Gregorios III.

V vseh arabskih deželah dopuščajo neko mero verske svobode, vendar 'po določenih stopnjah: najbolje je v Libanonu, sledijo mu Sirija, Jordanija, Palestina, Izrael, Egipt, malce slabše je v Kuvajtu, Bahrainu, Združenih arabskih emiratih, Omanu. Le v Savdski Arabiji tega ni,' je v pogovoru za nemški časnik pojasnil patriarh. V večini omenjenih dežel obstaja verska svoboda, ne pa tudi svoboda vesti, kar vključuje tudi spreobrnjenje iz islama v krščanstvo.

V Libanonu kot verski državi in v Siriji kot sekularizirani državi je verska svoboda najbolje zagotovljena. V Siriji je po besedah Gregoriosa III. Islam sicer prisoten, vendar ne kot državna vera. Tudi libanonske vlad pod nadzorom Hizbolaha, ki je nastopila pred kratkim, patriarh ne vidi kot grožnje za kristjane.

V Jordaniji se sicer zadnje čase kažejo 'znamenja nemirov', vendar to za kristjane ne pomeni nikakršne nevarnosti. Zanašajo se na svojo lojalnost, zgodovino in prisotnost v družbenem, političnem in kulturnem življenju dežele. Številni muslimani obiskujejo krščanske šole in znanje, ki ga tam pridobijo, okrepi tudi krščansko skupnost.

Po mnenju melkitskega patriarha je pred začetkom nemirov v Egiptu 'že dolgo vrelo'. Ves svet vedno močneje poziva k pravičnosti. Tudi na škofovski sinodi za Bližnji vzhod, ki je lani zasedala v Vatikanu, so ob sklepu pozvali k svobodi veroizpovedi in k spoštovanju državljanskih pravic. Ljudje v arabskem svetu pa so morali tudi precej 'pogoltniti'; dolgo časa so živeli na nek določen način, zdaj pa so se končno prebudili.

Patriarh Gregorios III. meni, da morajo kristjani v arabskih deželah najti svoje mesto v vseh primerih in vseh bojih. Potrebno je, da Cerkev na tem področju izkaže nekakšno prilagodljivost in da se je sposobna prilagoditi različnim sistemom in različnim vladam.

Konec vladavine egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka Gregorios III. ocenjuje kot 'veliko izgubo za ZDA in za svetovni mir'. Da so na trgu Tahrir skupaj protestirali kristjani in muslimani, je primer sožitja med obema verskima skupnostima. To sožitje se je izkazalo že po silvestrskem napadu na cerkev v Aleksandriji, ko so bile žrtve deležne pravega vala pomoči in solidarnosti pripadnikov vseh verskih skupnosti.