Slovenije in Slovencev brez Cerkve ne bi bilo več. Ne zaradi naše vernosti, ampak zato, ker se je v njej stoletja ohranjal in brusil, prilagajal potrebam in času naš slovenski jezik. Ljubezen in njegova vsakdanja raba, ki se je pogosto izražala tudi v pesmi, sta bili način izražanja narodne zavesti. Jezik je bil narod in narod je bil jezik. Težke čase smo preživeli. Nihče nam ni pomagal, nas varoval. Nikomur nismo nič dolžni. Najmanj pa stari in Titovi Jugoslaviji, ko sta nam hoteli v imenu slovanstva dolgoročno vzeti ime Slovenec in jezik. Zato je bila osamosvojitev 1991. leta največja zmaga slovenstva v zgodovini. Uspela je, ker smo imeli prave ljudi na pravem mestu, ker smo jo neločljivo povezali z demokracijo – pravico, da smo različni in različno mislimo. In se medsebojno prav zaradi te pravice spoštujemo. Živeti varno in dostojno skupno življenje in znotraj tega ohranjati svojo osebnost, misliti odgovorno z lastno glavo je bistvo demokracije.

Golobove vlade nikoli ne bi smelo bit...