Ob godu svojega zavetnika v Zavoda sv. Stanislava že tradicionalno pripravljajo veliko praznovanje. Tudi letošnje slavje so začeli z mašo, ki jo je v šentviški župnijski cerkvi daroval nadškof Stanislav Zore, nadaljevali pa s slavnostno akademijo v telovadnici nove šole Alojzija Šuštarja. »Praznujemo zato, da bi se veselili drug drugega, da bi izražali navdušenje nad življenjem,« je v nagovoru dejal direktor Zavoda sv. Stanislava Roman Globokar potem ko je v do zadnjega kotička polni telovadnici posebej pozdravil goste: nuncija J. Janusza, nadškofa S. Zoreta, pomožnega škofa F. Šuštarja, druge predstavnike cerkvenega, družbenega in političnega življenja, kolege ravnatelje katoliških in drugih šol, pa seveda učence in dijake, njihove starše, vzgojitelje, profesorje in druge zaposlene v Zavodu sv. Stanislava.

Akademijo so oblikovali glasbeniki, plesalci in recitatorji Zavoda sv. Stanislava (fotografije K. H.)


Koreografijo z nitjo, ki je spremljala celotno akademijo, je pripravila Mojca Sečkar s plesalci.


Za geslo letošnjega praznovanja so izbrali misel: Glasba, univerzalni jezik stvarstva, musica, creationis lingua universalis, saj kot je dejal Globokar, si v vseh enotah zavoda prizadevajo, »da bi pri otrocih in mladih spodbujali ustvarjalnost, inovativnost in čut za lepo. Posebno vlogo pri tem ima glasbena umetnost.« Tudi osrednji govornik na akademiji muzikolog, profesor Matjaž Barbo je poudaril, da že od najstarejše zgodovine do danes »glasba s svojo močjo razpira naša srca, osvobaja dušo, sveži intelekt in dviga duha proti presežnemu.« Glasba je po besedah Barba najbolj konkreten izraz hrepenenja, o katerem poje skladatelj Joseph Rheinberger v Večerni pesmi, ki jo je vzel za izhodišče predavanja in v kateri je skladatelj uglasbil odlomek iz Lukovega evangelija, ko sta učenca na poti v Emavs srečala Jezusa: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Pesem so pred časom že izvajali tudi zavodski glasbeniki, profesor Barbo pa je mladim zaželel, naj glasba napolnjuje vse njihovo življenje, "da bo z njeno harmonijo ožarčen ne le Zavod sv. Stanislava, ampak z njim vsa Slovenija in naša evropska prihodnost.« (V kakšnih podobah našega vsakdana je izražena glasba in kje v glasbi se skrivajo čarobni božji paradoksi pa v tiskani izdaji Družine)

Muzikolog profesor Matjaž Barbo je mladim spregovoril o glasbi kot temeljnem hrepenenju po Lepoti

Pred akademijo je pri maši nadškof Zore profesorjem, dijakom in šolarjem čestital ob godu njihovega zavetnika in jim postavil vprašanje, ali se kdaj priporočijo zavetniku njihove šole ali ostaja morda zapisan le v naslovu njihove ustanove. »Kar živite vi, je živel tudi on, le da v drugem času, ampak v vsej maldostni razigranosti in povezanosti z Bogom. Umrl je star 18 let. Ve, kaj pomeni biti šolar. Ve, kakšne so stiske in skrbi, pa tudi kakšne so radosti in veselje človeka, ki nabira izkušnje in znaje.« Mlade je nadškof povabil, da se sv. Stanislavu priporočajo, saj je »vaš zagovornik pri Bogu. Pred Boga prinaša vaše stiske, preizkušnje, vaše strahove, nemoč. Pred Boga vas prinaša poimensko.« Ob misli sv. Stanislava, ki ni klonil pred vabili učitelja in brata na kriva pota, ampak potopljen v knjige in molitev odgovarjal: »Za nekaj višjega sem rojen« je nadškof mlade spodbujal, naj imajo vedno v zavesti, da so rojeni za nekaj višjega. Sklenil pa je nagovor še z eno mislijo sv. Stanislava: Živeti hočem, kakor je Bogu všeč. »To je naše poslanstvo,« je dejal nadškof in prosil dijake, naj ne bodo le škofijski gimnazijci, ampak tisti, ki so Boga vzeli zares, ki živijo iz njega, ki se ga veselijo in ki ga želijo uresničiti tako, kot si ga je zamislil Bog. ( o nadškofovem nagovoru mladim v tiskani izdaji Družine)

Mašo ob godu sv. Stanislava je nadškof Zore ob somaševanju škofa Francija Šuštarja in zavodskih duhovnikov daroval v šentviški župnijski cerkvi



častne listine najboljšim maturantom je podelil nadškof Zore ...

... javne pohvale odličnim na maturi pa je podelil direktor Roman Globokar.