Za politiko, ki diha s polnimi pljuči – moškimi in ženskimi

Junija lani je minilo 20 let, odkar je vstopil v veljavo dopolnjeni 43. člen ustave, v katerem je kodificirana volilna pravica. Odtlej je namreč v tem členu tudi odstavek, ki je odprl vrata za uzakonitev t. i. spolnih kvot v politiki, in sicer: Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti. Dobrih dvajset let pozneje se zdi, da je t. i. stekleni strop, ki je preprečeval večjo uveljavitev žensk na najvišjih političnih položajih, razbit enkrat za vselej. Ženske so na protokolarnem čelu države (predsednica države) in na vrhu zakonodajne veje oblasti (predsednica državnega zbora), bistveno vlogo imajo kot ministrice v vrhu izvršne veje oblasti, parlamentu dajejo ključen utrip kot voditeljice nekaterih izpostavljenih parlamentarnih odborov, ne nazadnje smo iz Slovenije v Evropsko komisijo kot komisarko poslali (tudi zaradi te njene osebne okoliščine) žensko … Večja vloga žensk v političnem prostoru je bila pred 20 leti povezana z velikim pričakovanjem, tako rekoč obljubo, da bo t. i. ženski princip v moško razborito slovensko politiko vnesel več umirjenosti, sočutja, neideološke argumentacije, sodelovanja … Ali so se ti obeti do danes izpolnili? Ali so bili realni? Kaj (če sploh kaj) drugačnega od njihovih moških kolegov smemo pričakovati od žensk v javnem/političnem prostoru? Ob 8. marcu, ko tradicionalno usmerjamo žaromete v ženski del državljanskega telesa, takšna vprašanja zastavljamo našim anketirankam. Politika v koketskem ali uglajenem slogu? S. Meta Potočnik, redovnica in novinarka Politiko razumem kot skrb za skupno dobro, ki je povezana s pravico do odločanja v zelo pomembnih vsebinah v zakonodaji. Ženska, tako kot moški, ima razum, voljo in srce (duha) in je, če je sposobna miselne širine, dobrodošla na političnem parketu. Sistem t. i. ženskih kvot je bil najbrž mišljen v želji, da bi se več žensk odločilo za vstop v lokalno ali državno politiko. To se je tudi zgodilo, a kot lahko vidim, ni prinesel več spoštljivega dialoga ali dodane vrednosti. Danes vse prevečkrat lahko gledamo politični koketski slog v maniri »Marilyn Monroe«, ki je tam zato, da se nič ne spremeni, a bi nam zelo prav prišel bolj uglajen slog »cesarice Marije Terezije«, ki je denimo uvedla obvezno šolstvo in dala ob cestah posaditi hruške. Vidimo lahko ženske, ki v napadalnem slogu brez pomisleka uporabijo zelo žaljive besede in je mene sram, ko jih slišim, čeprav je to njihova sramota. Osebno se mi zdi sistem kvot neprimeren, saj bi po tej logiki morali imeti tudi kvote invalidov, kmetov, priseljencev itd., kar seveda ni mogoče. Zame je edini kriterij, kdo sme sesti v po- slansko klop ali zasesti neko javno funkcijo, zdrava pamet, potrebna izobrazba, ljubezen do domovine in spoštovanje vseh državljanov in njihovih pravic. In seveda sposobnost poslušanja, dialoga in sodelovanja. Tu pa spol po mojih izkušnjah ne igra velike vloge. Ključno vprašanje: kultivacija politike Mag. Mojca Belcl Magdič, teologinja družine in zakona, Zavod Iskreni Dati glas ženski, da s svojimi pogledi, idejami in načrti poseže v javni prostor, ni bilo le nujno, ampak tudi osvobajajoče za celotno družbo. Šele skupaj moški in ženska tvorita pravi »humanum«, človeštvo v polnosti. Z dopolnitvijo 43. člena, ki je omogočila večjo vključenost žensk v politiko, ni šlo zgolj za večjo vidnost žensk, temveč za priložnost, da v politični prostor vstopijo tudi teme, ki so bile prej spregledane ali zanemarjene. Ženske imamo poseben dar: opazimo tisto, kar moškim »radarjem« uide, lažje se vživimo v perspektivo drugega, hitreje zaznamo potrebe ljudi in naravno stremimo k sodelovanju, ne k nadvladi – kar je v politiki neprecenljivo. A vprašanje ostaja: Ali je ženskam sploh bilo dovoljeno delovati na ta način? In še pomembneje: Ali so si tega res želele? Feministično gibanje, ki je najbolj promoviralo t. i. enakost spolov, je predvsem stremelo k izenačitvi moči. Toda če ženske zgolj zasedejo iste pozicije moči kot moški, ne da bi v politiko prinesle svojo edinstveno perspektivo, ostane princip vladanja nespremenjen – osredotočen na obvladovanje struktur namesto na človeka. Ključno vprašanje zato ni le uravnoteženje številk, temveč kultivacija politike. Šele ko moški in ženska spoštljivo sodelujeta, sprejemata specifičen doprinos drug drugega in ne delujeta le v korist lastnih interesov, lahko skupaj oblikujeta družbo, ki je resnično vredna človeka. Ustvarjanje novega prostora Andreja Snoj Keršmanc, Socialna akademija Ženske v politiko ne vstopamo zato, da bi bile kopije moških kolegov, temveč zato, da v politični prostor vnesemo drugačno perspektivo. Imamo vizijo, znanje in kompetence? Nas vodi poslanstvo ali smo tam zato, da izpolnimo kvote? Sposobnost povezovanja, ustvarjanja dialoga, razumevanja potreb skupnosti in gradnje dolgoročnih rešitev – vse to niso zgolj »mehke veščine«, temveč ključni temelji za uspešno in vključujočo politiko. Naša moč je v celostnem pristopu: obvladamo večopravilnost, inkluzivno odločanje, intuitivno in služeče voditeljstvo, ki ni usmerjeno le v cilj, ampak je pomembno tudi, da je pot takšna, da na njej ni preveč žrtev. Naša prisotnost ni le izboljšava političnega vzdušja – je nujna za konkretne spremembe in učinkovito vodenje procesov. Ne gre zgolj za preboj skozi stekleni strop. Gre za ustvarjanje novega prostora, kjer se oba spola v političnem delovanju prepletata ne številčno, pač pa vsebinsko. Politika bi morala biti največje dejanje ljubezni in odgovornosti do družbe – prostor, kjer vsak glas šteje in kjer iščemo skupno pot naprej. Ključno vprašanje zato ni, ali so kvote potrebne, temveč ali smo pripravljeni sprejeti politiko, ki diha s polnimi pljuči – moškimi in ženskimi. Enakopravnost namesto siljenja v enakost Zlata Krašovec, publicistka Sprašujem se, ali politiko sploh še pojmujemo kot poklic. Če biti politik oziroma političarka pomeni slediti svoji poklicanosti, to izvira iz »političnega erosa«, ki ga posameznik občuti do skupnosti, ki ji pripada in ki v človeku prebuja težnje in potrebe po sodelovanju pri urejanju skupnih zadev. (Uganili ste – definicija je analogna definiciji pedagoškega erosa iz Frana.) Nobenega dvoma ni, da so ženske v politiki lahko prav tako in včasih celo bolj uspešne od moških kolegov (Margaret Thatcher, Giorgia Meloni in mnoge druge). Ne zdi pa se, da bi ženske čutile to poklicanost enako pogosto kot njihovi moški kolegi. Zakaj ne bi priznali, da so njihove želje in prioritete pogosto drugje? Zakaj jim ne bi priznali enakopravnosti, namesto da jih silimo v enakost tam, kjer si je ne želijo. Naloga države bi torej morala biti, da zagotovi pošteno tekmovanje (enakopravnost) pri kandidiranju za politični položaj, pri čemer pripadnost določenemu spolu ne sme biti ne ovira ne prednost. Kvote so v svojem bistvu žalitev za sposobne. Že hiter pogled v slovenski parlament pokaže, da v njem sedijo tako karierne političarke kot izpolnjevalke predpisanih kvot. Žal to velja tudi za moški del sestave. Nekateri so bili izvoljeni po naravnem brušenju in usposabljanju za poklic politika, druge so pač vpoklicali, kot bi šlo za izbiro ekipe »ravbarjev in žandarjev«. Spodbujajmo meritokracijo Dr. Urška Lampret, Fakulteta za pravo in ekonomijo, Katoliški inštitut Ženske kvote v politiki se mi ne zdijo smiselne. Verjamem, da bi morala vsaka ženska v politiki uspeti zaradi svoje sposobnosti, integritete in trdega dela, ne pa zaradi prednosti, ki jih prinaša kvotni sistem. Pravičnost ne pomeni umetnega uravnavanja spolov, ampak zagotavljanje enakih možnosti za vse, ne glede na spol. Če želimo kakovostno politiko, moramo spodbujati meritokracijo – naj na ključne položaje pridejo najboljši posamezniki. Po drugi strani pa se mi zdi bolj smiselno razmisliti o kvotah v osnovnem šolstvu in predšolski vzgoji, kjer je moških izrazito premalo. Otroci v zgodnjem obdobju razvoja potrebujejo vzgojno in izobraževalno okolje, kjer so zastopani tako ženski kot moški vzorniki. Prisotnost moških pedagogov lahko pripomore k večji dinamiki pri poučevanju, raznolikosti vzgojnih pristopov. Poleg tega bi večja uravnoteženost spolov v šolstvu lahko pozitivno vplivala na fante, ki v obdobju odraščanja pogosto potrebujejo moške avtoritete in vzornike. Politika pa bi morala biti prostor, kjer štejejo argumenti, sposobnosti in vrednote, ne pa spol. Ženske so že pokazale, da lahko same dosežejo najvišje položaje, zato spolne kvote v politiki niso potrebne. Nasprotno – lahko so celo škodljive, saj lahko zmanjšajo pomen resničnih kompetenc in ustvarijo občutek, da nekdo ni na položaju zaradi lastnih zaslug, temveč zaradi sistema, ki mu to omogoča. Sprejeti od Boga podarjeno naravo Vlasta Doležal Rus, pobuda Prebudimo Slovenijo Tema o enakopravnosti žensk in spolnih kvotah me ni nikoli pretirano zaposlovala. Zaradi tega zapisa pa sem si ogledala nekaj zapisov in predpisov, ki zadevajo problematiko. Vsi po vrsti so se mi zdeli abotni in žaljivi do nas žensk. Hvaležna sem svoji mami, ki je zaradi družine opustila svojo službo in sva se z bratom vselej vračala v obljuden dom. Čudoviti občutki za otroka. Generacija naših mam pa si je zelo želela, da smo otroci izobraženi in v poklicih, tudi dekleta naj razpolagamo s svojim denarjem. Zato smo se šolali vsi, dosegli poklic ali akademske naslove in se zaposlili. Prav na tej točki bi morali govoriti o problemih, ki so zaradi te spremenjene miselnosti nastali. V mojem umetniškem poklicu se ne spominjam, da bi bila kjerkoli odrinjena zaradi tega, ker sem ženska, morda je kdaj o prednosti odločala bolestna ambicioznost nekaterih kolegov, a to spada v območje vzgoje in osebnih lastnosti. Na obeh straneh. In tega ne bo preprečil noben predpis ali zakon. Za kaj pa se zavzemajo borke za ženske pravice: za to, da bi tekmovale z gospodi. Posledica teh histeričnih aktivnosti so dandanes popolnoma feminizirani nekateri poklici: šolstvo (do univerze), zdravstvo, sodstvo in ne nazadnje politika. Zlasti zadnja je v trenutnem stanju v večini zasičena s povzpetnimi moškimi in veliko četo prepirljivih žensk. Ni naključje: svojo žensko ranljivost in občutljivost ženske ščitimo z jezikom, ki nadomesti moč mišic in misli. Ali si predstavljate, da bi ženske delale v premogovnikih, kamnolomih, na gradbiščih, da bi tam predpisovali kvote. Nikomur z zdravim razumom kaj takega ne pride na misel. A tudi v pisarnah so miselni procesi različni: nekatera področja zahtevajo več moške racionalnosti. Kjer ženske izberemo svoje pravo mesto, dvignemo glas, ko je to potrebno, in molčimo, kadar odločitve presegajo naše kompetence. Tako vedenje ustvarja blagodejno ravnovesje. Spomnila sem se primera dame, ki je s svojimi odličnimi talenti in sposobnostmi uživala v družbi velik ugled. Gospa Manca Košir, vedno glasna in lucidnega duha, se je kratek čas poizkušala uveljavljati v politiki. Mislim, da je presodila, da so knjiga, lepa beseda, sočutje njena prava izbira. Torej ne predpisane kvote, ampak sprejeti od Boga podarjeno naravo, drage dame, so prava izbira. Zaukazani predpisi o kvotah reducirajo ženske zgolj na njihovo vrednost glede poklica, zanemarjajo pa poslanstvo materinstva in vlogo v družini, ki se ji moramo kljub službi srčno posvetiti. Na sadovih tega sloni zdrava družba.

Dostop do članka (47174)

Za politiko, ki diha s polnimi pljuči – moškimi in ženskimi

Za politiko, ki diha s polnimi pljuči – moškimi in ženskimi

Upanje odpuščanja

Post od mesa ali spreobrnjenje srca?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.