Münchenski nadškof kardinal Reinhard Marx bo s slovesnim bogoslužjem v münchenski stolnici v soboto odprl dva beatifikacijska postopka, in sicer za filozofa religije Romana Guardinija (1885-1968) in nacističnemu režimu kritičnega publicista Fritza Gerlicha (1883-1934). V škofijski fazi procesa bodo izprašane priče, ki lahko posredujejo podatke o osebnosti, življenjepisu ter delovanju Guardinija in Gerlicha. Vsi verniki so pozvani, naj nadškofiji München-Fresing posredujejo vse znane podatke, kamor sodijo tudi morebitne problematične izjave svetniških kandidatov.



Za oba postopka je zadolžen postulator Johannes Modesto, ki pri Gerlichu računa s kratkotrajno obdelavo podatkov. Njegov primer bi bil lahko v Münchnu zaključen do leta 2021. »Pri Guardiniju pa bomo verjetno potrebovali še tri leta več«, je Modesto povedal v pogovoru za nemško katoliško agencijo KNA. Postopku na škofijski ravni sledi druga faza pri Kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu, dokončno odločitev pa sprejme papež.

Romano Guardini velja za enega najvplivnejših katoliških mislecev 20. stoletja. Škofijski duhovnik v Mainzu, po rodu iz Verone, je v Berlinu, Tübingenu in Münchnu predaval filozofijo religije. Guardini je imel velik vpliv na katoliško mladinsko in bogoslužno gibanje in je s tem duhovno pripravil pot za drugi vatikanski cerkveni zbor (1962-1965). V Münchnu je bil med soustanovitelji Katoliške akademije na Bavarskem.

Guardini, rojen na severu Italije, je leta 1910 v Mainzu prejel duhovniško posvečenje in leto dni kasneje prevzel nemško državljanstvo. Po študiju v Freiburgu in Tübingenu je bil leta 1922 v Bonnu habilitiran z delom o srednjeveškem frančiškanskem teologu Bonaventuri. Kmalu zatem je bil poklican na novoustanovljeno katedro za »filozofijo religije in katoliški svetovni nazor« na univerzi v Berlinu. Leta 1939 so nacionalsocialisti dosegli njegovo prisilno upokojitev. Kmalu po vojni je württemberški minister za kulturo Carlo Schmid za Guardinija ustanovil katedro v Tübingenu. Leta 1948 je sledil klicu v München, kjer je predaval do svoje upokojitve leta 1962, bil pa je tudi univerzitetni pridigar. Leta 1952 je filozof religije prejel mirovno nagrado nemških založnikov, ki so ji sledila še mnoga visoka odlikovanja. Na drugem vatikanskem cerkvenem zboru Guardini ni sodeloval, ker je v zadnjem življenjskem obdobju vedno bolj trpel zaradi depresije.

Fritz Gerlich pa velja za enega najzgodnejših nasprotnikov nacionalsocialističnega gibanja v Nemčiji in je ena izmed njegovih prvih žrtev. Pod vtisom srečanja z mistikinjo Therese Neumann se je tedanji kalvinist kmalu spreobrnil v katoliško vero. S tednikom »Ravna pot« si je od poletja leta 1931 prizadeval preprečiti Hitlerjev vzpon na oblast. Hitler ga je dal marca 1933 zapreti. »Varnostni zapor« do smrti v koncentracijskem taborišlu Dachau 1. julija 1934 je Gehrlich po navedbah sojetnikov preživel v molitvi in poglabljanju v teološka čtiva.

Gerlichu je priznano mučeništvo, zato ta proces teče malce drugače od običajnega. Predvsem je treba dokazati, ali je bil publicist umorjen zaradi svoje vere in ne kot politični nasprotnik. Manj pomembno je, ali je vse svoje življenje posvetil krščanskim vrlinam.

Vir: Kathpress
Foto: splet