Zadnja večerja je dvanajsti film režiserja Maura Borellija in njegov prvi iz svetopisemskega žanra. Znašel se je pred izzivom, kako sporočilo odrešenja na nov in duhovno poglobljen način predstaviti sodobnemu vernemu in nevernemu gledalcu. V tem je definitivno uspel, saj je v filmu združil dinamično pripoved, ki ponekod preide v akcijo, z duhovno in teološko globino, ki gledalcu prinaša mnogo več kot samo poskus umetniške, filmske rekonstrukcije velikonočnih dogodkov, saj v dogajanje vplete teološke, psihološke, kulturne in celo politične dimenzije, ki subtilno prežemajo vsak kader in dialoge.

Vizualna in kulturna avtentičnost

Scenografija je ena najmočnejših odlik filma. Galilejsko jezero, prikazano v prologu, ni le slikovit kraj dogajanja, ampak duhovna referenčna točka: tu se zgodijo pomnožitev kruha, čudež in kasnejše povstajenjsko prikazanje. Obhajanje zadnje večerje je čudovito umeščeno v obred obhajanja judovske velike noči – pashe, kjer ne manjka detajlov: od priprave mace (nek...