Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Zadnji Nikodemov večer: Kritika sumničenja ali kritika zaupanja?

Bogomir Štefanič ml.
Za vas piše:
Bogomir Štefanič ml.
Objava: 29. 11. 2022 / 11:24
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 29.11.2022 / 11:39
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Zadnji Nikodemov večer: Kritika sumničenja ali kritika zaupanja?

Zadnji Nikodemov večer: Kritika sumničenja ali kritika zaupanja?
Okrogla miza o kritičnem mišljenju in medijih z Brankom Klunom, Tinom Mamičem, Nejcem Krevsom in Vido Petrovčič. FOTO: Bogomir Štefanič
Zadnji letošnji Nikodemov večer, ki ga je 28. novembra gostila Teološka fakulteta, je bil posvečen vlogi kritičnega mišljenja v (slovenskem) medijskem prostoru. Pravzaprav bi to moral biti prvi večer letošnje Nikodemove trilogije, posvečene razmisleku o kritičnem mišljenju v politiki, Cerkvi in medijih, a je bil zaradi obveznosti sodelujočih predstavljen, njegovo sicer neuresničeno »prvenstvo« pa se je pokazalo v tem, da ga je uvedlo predavanje filozofa dr. Branka Kluna o načelni naravi in razsežnostih kritičnega mišljenja.

Kritičnost je danes po besedah predavatelja splošno privzeta in pozitivno vrednotena kot sposobnost posameznika, da misli s svojo glavo, da ne verjame in slepo sprejema vsega, kar do njega prihaja po drugih. To vključuje nezaupljivost do tistega, kar zaradi splošne družbene sprejetosti velja za merodajno. Današnja prevladujoča paradigma kritičnosti tako pomeni predvsem biti nezaupljiv do tega, kar pravijo politika, mediji, Cerkev, tudi znanost; skratka do vsega, kar bi veljalo za kakršno koli avtoriteto. Takšno držo lahko imenujemo kritika sumničavosti, ki v povedanem vedno išče neka druga ozadja, nagibe, zarote, manipulacije … Drugačna od te je kritika zaupanja, ko skušamo drugega razumeti, verjamemo v smisel, ki nam ga skuša nekdo posredovati. Govorimo lahko tudi o konstruktivni kritiki, ki jo v temelju vodi zaupanje, da je s kritiko mogoče razločiti zrno od plev – tisto, kar je pozitivno, od tistega, kar je negativno.

Tri razsežnosti kritičnega mišljenja

Prof. dr. Branko Klun. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Klun je na kritično mišljenje pogledal tudi skozi tri njegove razsežnosti, ki jih je imenoval ontološka, etična in duhovna. Če za potrebe tega poročila poenostavimo: prva razsežnost zahteva zaupanje v možnost spoznanja stvarnosti, dejstev in hkrati zahteva našo pripravljenost, da ta dejstva sprejmemo, se jim podredimo. Brez tega kritičnosti pravzaprav sploh ne more biti, kajti če ne zaupamo v možnost resnice, ne moremo biti kritični, ker sploh nimamo kriterija razločevanja. Etična razsežnost kritičnosti vključuje spoštovanje spoznanj drugega. Tudi če se lahko poenotimo o mnogih dejstvih, ki jih objektivno spoznavamo v svetu, še vedno ostaja svoboda njihovega razlaganja. Razumevanje in mišljenje drugega človeka z njemu lastno razlago in vrednotenjem je vedno izziv za lastno razumevanje in mišljenje; če drugi ne razmišlja kot jaz, to ni posledica njegove nemoralnosti, češ, noče priznati resnice, temveč tega, kar lahko imenujemo končnost ali omejenost človeškega spoznanja. Kot torej moramo v kritičnem mišljenju prisluhniti stvarnosti, dejstvom, moramo prisluhniti tudi drugemu človeku, ki razmišlja drugače od nas, in dopustiti, da pod vprašajo postavi naše lastno mišljenje. Tu pa pridemo do duhovne razsežnosti kritičnosti, ki se kaže na osebni ravni kot odkritost do samega sebe, kot pripravljenost za samokritiko. Mučno je namreč gledati ljudi – in to se danes dogaja zelo pogosto -, ki ne premorejo toliko svobode in duhovne higiene, da bi si dovolili dvom o lastnih stališčih, ker se bojijo, da bodo zaradi tega izgubili moč, ugled, imetje …

Novinarski »mesijanski kompleks«

Tino Mamić. FOTO: Bogomir Štefanič

Da je takih ljudi veliko med novinarji, je potrdil nastop Tina Mamića, zgodovinarja, publicista, odgovornega urednika tednika Domovina. Po njegovih bedah je prav novinarski ceh – morda takoj za političnim – na Slovenskem tisti, v katerem je najmanj samokritičnosti, kar znižuje njegovo kakovost, sploh če jo primerjamo z novinarstvom v državah z dolgo demokratično tradicijo. Zakaj prihaja do tega? Mamićev odgovor je: verjetno zato, ker mnogi novinarji leta 1990 niso naredili prehoda iz razumevanja svojega poklica, kakršen je veljal v totalitarnih časih, v vlogo, kakšno naj bi imel v parlamentarni demokraciji. Nekoč so bili propagandisti, podaljšana roka edine dovoljene stranke in so svoje poslanstvo razumeli v tem, da morajo neumne ljudi »razsvetljevati«, jim določati, kaj je dobro in prav. Ta mesijanski kompleks levičarskega aktivizma se je preselil v demokratične čase in se prenesel tudi na nove novinarske generacije – tako ni prešlo do prehoda iz propagandističnega profila novinarjev v kritične novinarje.

Previdno z »medijsko hrano«!

Vida Petrovčič. FOTO: Bogomir Štefanič

Takšna spoznanja je podprla tudi novinarka in voditeljica RTV Slovenija, po osnovni izobrazbi pa filozofinja, Vida Petrovčič. Pri svoji presoji slovenskega novinarstva je izhajala iz definicije kritičnega mišljenja kot »sposobnosti in pripravljenosti vrednotiti trditve ter objektivno presojati na podlagi dobro podprtih argumentov«. Pri številnih novinarjih že temeljne sposobnosti in pripravljenosti ni mogoče srečati, kar je v veliki meri tudi posledica slovenskega prevladujočega načina novinarskega izobraževanja, nad katerim drži – oziroma želi držati – roko ena fakulteta. V tujini je običajno tako, da imajo novinarji osnovno izobrazbo z nekega specialnega področja (npr. ekonomija, filozofija …), ki jo za delo v novinarstvu nadgradijo z dodatnim izobraževanjem. Takšne razmere so nas pripeljale v stanje, kjer nam večina medijev ponuja eno in isto medijsko »hrano«, zato je novinarka RTV Slovenija zbranemu občinstvu svetovala, naj zavestno skrbijo za čim bolj raznoliko in hkrati ne pretirano obilno medijsko »hrano«.

Nastopom treh gostov zadnjega letošnjega Nikodemovega večera je sledila skupna okrogla miza, ki jo je moderiral novinar RTV Slovenija Nejc Krevs, pogovor pa se je dotaknil različnih tematik, od (novinarske, politične in še kakšne) neodvisnosti do politične korektnosti ter razmejevanja svobode govora in sovražnega govora.

Poročilo o vseh treh Nikodemovih večerih objavljamo v 48. številki Družine.


Nalaganje
Nazaj na vrh