1. postaja: sprejeti obsodbo na smrt

Danes so me pripeljali v hišo Ljubhospica, kjer bom ostala do konca … Nihče mi ni to naravnost povedal, vsi so bili prijazni, nekateri moji so imeli solzne oči … Hoteli so mi prihraniti spoznanje, da je to res zadnja pot, zadnja premestitev, saj je končano vsako zdravljenje … Včasih bi namesto prijaznosti rada malo več iskrenosti! Da si mi nekdo upa povedati, da je to zadnja pot … Kljub vsemu pa v meni tli še eno upanje – upanje, da me ne bodo zapustili, da bodo, kolikor le lahko, šli z menoj – moji dragi, s katerimi smo prehodili toliko korakov na poti življenja; pa tudi osebje te hiše, ki ve, kaj dela in kako. In da greš z menoj tudi ti, Gospod, ki visiš na velikem križu v kapeli-
ci … da boš šel z menoj skozi mojo obsodbo na smrt …

2. postaja: vzeti križ na svoje rame

Kako hvaležna sem bila negovalnemu osebju, ko so me stuširali, osvežili, naredili frizuro! Kot bi mi vrnili dostojanstvo žene in matere, na kar sem bila vse življenje ponosna! Kajti ...