Na zahvalno nedeljo cerkve običajno okrasimo s pridelki zemlje, a smo hvaležni tudi za druge, duhovne sadove. Hvaležni smo lahko najprej za svoje življenje, potem pa za vse, kar to zaobjema, od materialnih dobrin do darov razuma in spoznanja, predvsem pa za bližnje in za svoje cerkveno občestvo. Najvišja oblika zahvale pa je daritev svete maše - evharistija, ki izhaja iz grške besede za zahvalo.

Slovenski škofje ordinariji so za današnjo nedeljo pripravili svoje zahvale, ki jih povzemamo spodaj.

Hvaležnost rojeva mir, vero in upanje

Celjski škof Maksimilijan Matjaž je zapisal, da nas zahvalna nedelja vabi k temu, da premislimo, kaj vse nam je dano, in da prepoznavamo znamenja upanja: »Prosimo za dar hvaležnosti, ki nas dela žive, srečne – resnično verne, ker vemo, da nam je vse podarjeno in vemo za Darovalca, ki se nam ves podarja. Hvaležnost naj zato preraste v živo vero.«

Prosimo za dar hvaležnosti, ki nas dela žive, srečne – resnično verne. (Škof Maksimilijan Matjaž)

Zahvalil se je vsem župljanom in župljankam, vsem, ki skrbijo za najšibkejše in ki z darovi podpirajo župnije in škofijo, duhovnikom za  požrtvovalnost in pastoralno gorečnost, redovnicam in redovnikom, ki pričujejo z življenjem po evangeljskih svetih, pa tudi ostarelim duhovnikom, ki pomagajo po svojih močeh. Zahvalil se je tudi vsem župnijskim sodelavcem ter molivcem, »posebej ostarelim in bolnim, ki z molitvijo in darovanjem trpljenja gradite občestvo od znotraj, kot nevidni stebri Cerkve«.

Škof Maksimilijan Matjaž. FOTO: Tatjana Splichal

Opravičil se je za vse primere, ko v Cerkvi pozabimo izraziti hvaležnost: »Naj današnja zahvalna nedelja v nas prebudi novo občutljivost za drobna znamenja dobrote in nas nauči, da hvaležnost vedno rojeva mir, vero in upanje.«

Venec zahvale

Škof v Kopru Peter Štumpf je v svojem pismu nanizal vrsto zahval Bogu. Med drugim tudi za poslanstvo, ki ga je prejel v novi škofiji: »Hvala ti, dobri Bog, da si mi zaupal krajevno Cerkev v Kopru, za menoj pa poslal v Mursko Soboto škofa Janeza.«

Hvala ti, dobri Bog, za tiste, ki jih ne poznam, vendar darujejo svoje trpljenje, bolezni, onemoglosti za duhovno moč koprske škofije. (Škof Peter Štumpf)

Zahvalil se je za vse sodelavce na novi škofiji, ki so ga sprejeli s pozornostjo in spoštovanjem, za duhovnike, diakona, bogoslovce, redovnike in redovnice, ki se dnevno trudijo za Božje kraljestvo, za laične sodelavce po škofiji, »ki znajo povedati pravo besedo o veri in Cerkvi, tudi v neprijaznih okoljih«. Zahvalil se je za mlade, ki »prinašajo upanje, veselje, dobro voljo, pomoč in tudi gostoljubje«. Spomnil se je tudi vseh, ki »darujejo svoje trpljenje, bolezni, onemoglosti za duhovno moč koprske škofije,« ter tistih, ki pomagajo z gmotnimi darovi.

Škof Peter Štumpf. FOTO: Karlo Smodiš

Zahvalil se je za medverski Forum za mir, ki je tudi letos potekal v Kopru, na koncu pa se na Boga obrnil s prošnjo: »Sprejmi mojo molitev in prošnjo za vse prebivalce na ozemlju koprske škofije, da bi imeli skrb za vero, za spoštovanje drug do drugega in mir med nami.«

Obarvajmo cerkve s hvaležnostjo

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je zapisal, da naše cerkve na zahvalno nedeljo obarvajo jesenske barve sadov zemlje ter se vprašal, kako bi bilo, če bi jih obarvali tisti dogodki in osebe, ob katerih smo postajali boljši ljudje: »Ko se skušam zamisliti v to plat življenja, je manj zrelih barv jeseni, pač pa se prostor obarva s srčno toplino in hvaležnostjo. Predvsem pa iz vsega doživetega, z vsakega srečanja, z vsakega obraza sije mirna in blaga luč upanja, ki ga v tem svetem letu zavestno odkrivamo in živimo na našem romanju vere.«

Hvala vam, ker nevsiljivo in neustrašno oznanjujete evangelij s svojim življenjem. (Nadškof Stanislav Zore)

Zato je izrazil hvaležnost vsem, ki sprejemajo poslanstvo skrbi za druge: staršem, ki sprejemajo in vzgajajo otroke, duhovnikom, ki ljudem v spovednici odvezujejo grehe in oznanjajo usmiljenega Boga, vsem, ki se trudijo za lepoto bogoslužja, sodelavcem Karitas in vsem, ki delajo dobro bližnjim.

Nadškof Stanislav Zore. FOTO: Tatjana Splichal

Nazadnje se je zahvalil vsem, ki svojo vero nosijo s seboj med ljudi, sosede, sodelavce, prijatelje: »Najbrž večina teh ljudi lahko samo po vas sreča evangelij, sreča Jezusa in njegovo sporočilo o odrešenju. Hvala vam, ker nevsiljivo in neustrašno oznanjujete evangelij s svojim življenjem. Svetu s tem prinašate sporočilo, da Bog še ni obupal nad nami. «

Hvaležni za »samoumevne« stvari

Alojzij Cvikl, nadškof v Mariboru, je poudaril, da se na zahvalno nedeljo ne zahvaljujemo le za sadove zemlje, ampak tudi za mnogo drugega, kar se nam pogosto zdi samoumevno. Zahvalil se je duhovnikom, redovnicam, redovnikom, stalnim diakonom in bogoslovcem ter zapisal, da sveto leto vabi, da »prinašamo upanje v okolje, ki ga zajemajo dvomi in kjer je pomanjkanje smisla«.

Hvala vam, da imate čut za našo skupnost, ki se imenuje Cerkev, in da verujete in verjamete v njeno prihodnost. (Nadškof Alojzij Cvikl)

Zahvalil se je tudi vsem ki prispevajo na kakršen koli način k svojim občestvom: z delom, molitvijo, prispevki ali darovanjem svojega trpljenja. Posebej je omenil različne župnijske sodelavce, ki skrbijo, da so občestva živa: »Hvala vam, da imate čut za našo skupnost, ki se imenuje Cerkev, in da verujete in verjamete v njeno prihodnost.«

Nadškof Alojzij Cvikl. FOTO: Facebook

Nadškof je spomnil, da nam Bog tudi v preizkušnjah, ko se zdi, da je daleč, »na pot pripelje ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati, nam biti blizu,« ter zaželel, da »bi v tem svetem letu pogumno stopali skozi življenje kot romarji upanja in ljubezni, polni hvaležnosti za vse darove, ki smo jih deležni na naši življenjski poti.«

Da bi mrtvo oživelo

Novi škof v Murski Soboti Janez Kozinc se je obrnil posebej na duhovnike, redovnice in redovnike: » Tudi vas si je Jezus izvolil, da bi po vas tisto, kar je mrtvo, oživelo.  Po vašem oznanjevanju, molitvi in služenju Bog v ta svet pošilja svojo besedo – govorjeno in živeto.« Kot je zapisal, je treba ohranjati spomin na trenutke, ko čutimo Božje delovanje, saj nam ta pomaga, ko pridejo težki časi.

Z veliko hvaležnostjo se zahvaljujem vsem, ki iščete nove poti do ljudi. (Škof Janez Kozinc)

»Iskreno se vam zahvaljujem za vašo zvestobo Bogu v molitvi, oznanjevanju in obhajanju zakramentov,« je dodal Kozinc: »Z veliko hvaležnostjo se zahvaljujem vsem, ki iščete nove poti do ljudi, prepoznavate njihove potrebe in jim prinašate veselo novico.« Posebej se je zahvalil tudi vsem, ki jih v služenju spremlja bolezen ali preizkušnja.

Škof Janez Kozinc. FOTO: Siniša Kanižaj

Na koncu je dodal zahvalo vsem, ki so  »s svojo pripravljenostjo, molitvijo, sredstvi in delom omogočili tako lepo in doživeto škofovsko posvečenje,« in zaključil: »Naj nas vse vedno spremlja živa voda iz Božjega templja – Kristus sam, ki edini resnično vse oživlja.«

Svetoletno upanje

Novomeški škof Andrej Saje se je v svoji zahvali osredotočil na sveto leto, ki ima v svojem središču spravo: »Zato bodimo hvaležni za milost zakramenta svete spovedi in vse spovednike, ki so bili znamenje, da nas čaka usmiljeni Oče. V zakramentu sprave se ponovno rodi človek, tam se vračata mir srca in moč za služenje bližnjemu.«

Hvala vsem, ki spoštujete življenje in si prizadevate, da kultura smrti, evtanazije in samomora ne bo zavladala nad kulturo življenja. (Škof Andrej Saje)

Zahvalil se je duhovnikom, redovnikom in redovnicam, pa tudi zakoncem in družinam, ki so »v tem letu mnogokrat nosili plamen upanja«. Posebej se je spomnil policistov, gasilcev in vseh, ki rešujejo življenja, pa tudi bolnikov, invalidov in starejših. »Hvala vsem, ki spoštujete življenje in si prizadevate, da kultura smrti, evtanazije in samomora ne bo zavladala nad kulturo življenja. Hvala vam, da ste s svojim glasom v družbi pokazali na vrednost življenja vsakega človeka,« je poudaril škof Saje.

Škof Andrej Saje. FOTO: Tatjana Splichal

Omenil je še umetnike, zdravnike in druge zdravstvene delavce, razvezane in ločene, kmete in podjetnike, pa tudi bralce Božje besede in člane bibličnih skupin - po kategorijah, za katere so v škofiji pripravili posebna svetoletna srečanja. »Naj nas Sveti Duh ohranja v hvaležnosti. In naj Gospod blagoslavlja naše delo.«