Skozi zgodovino je bilo mnogo zakonov sklenjenih zaradi golega preživetja in ni skrivnost, da številni niso bili srečni. Še pred stotimi leti je bil položaj samske ženske bistveno slabši kot položaj poročene. Danes ženske večinoma ekonomsko niso odvisne od moških, saj so izobražene, imajo službo in plačo. Ni se treba poročiti za vsako ceno, zato marsikdo ne hiti v zvezo. Razlog za samskost, ki najbolj bode v oči, je zato gotovo ta, da poroka oz. zakon danes ni več nuja za preživetje.

Premik v razumevanju odnosov

»Da si danes lahko 'privoščimo' samskost, je v resnici velik premik v razumevanju odnosov,« komentira dr. Barbara Simonič s Katedre za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. »V preteklosti so bile zveze pogosto prežete z nujo – ekonomsko, socialno, celo eksistenčno. Danes pa se odnos lahko začne bolj iz izbire kot iz potrebe. To odpira prostor za večjo avtentičnost: biti z drugim ne zato, ker moramo, ampak ker želimo. V tem smislu je samskost lahko tudi priložnost in prostor zorenja: čas, ko človek razvija odnos do sebe, svojo notranjo stabilnost, sposobnost bližine in meje, kar je temelj za kasnejše odnose z drugimi.

Dr. Barbara Simonič je predavateljica na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Obenem opozarja, da je kljub temu »pomembno priznati, da samskost ni vedno lahka ali osvobajajoča izkušnja, tudi prostovoljna ne vedno. Človek je bitje odnosov in potreba po povezanosti je globoka. Če samskost ni izbrana, ampak doživeta kot odsotnost ali zavrnitev, lahko v sebi nosi bolečino, občutke manjvrednosti ali osamljenosti. Prednost sodobnega časa torej ni v tem, da je samskost sama po sebi boljša, ampak v tem, da imamo več možnosti in s tem tudi več odgovornosti, da iščemo odnose, ki so za nas resnično varni in polni življenja.«

Ali ženska in moški še potrebujeta drug drugega?

Kanadsko-ameriški eksperimentalni psiholog in kognitivni znanstvenik dr. Steven Pinker, profesor na Univerzi Harvard v povezavi s tem opaža, da ženske z večjo ekonomsko močjo dvignejo svoje standarde glede tega, kaj si želijo od moškega. Če so se skozi zgodovino ženske poročale z moškimi, ki so imeli precej nižjo izobrazbo kot danes in včasih tudi manj inteligence kot one same, to ni bilo nič nenavadnega. »Merilo je bilo: Ali zasluži za preživetje? Nikogar ni zanimala izobrazba. To se je spremenilo,« opaža Pinker. Danes merila postavljajo ženske, ne več moški, in ta merila so višja, zato jim ustreza manj moških. Barbara Simonič ga dopolni: »Ženske, ki vedo, kaj želijo, znajo postavljati meje, so samostojne, pri tem pa jim tudi moški ne morejo dvoriti kot nekoč. Občutek imajo, da so odveč, umaknejo se, ker menijo, da ženske zanje niso zainteresirane ali da morda niso dovolj dobri zanje.«

Poleg tega zaradi večje spolne svobode v družbi v zadnjih desetletjih niti ženske niti moški ne potrebujejo več poroke za to, da bi imeli spolne odnose, nadaljuje Pinker. Opozarja na razširjenost pornografije, ki »vse več moškim služi kot rešitev za tisto, kar bi v preteklosti zahtevalo dejanski človeški stik«. Ob pornografiji, ki sicer ni le spremljevalka moških, ampak tudi žensk, so ovire za partnerske odnose tudi dejavnosti, kot so spletne igre in igre na srečo, dodaja.

Danes merila postavljajo ženske, ne več moški, in ta merila so višja, zato jim ustreza manj moških.

Nekateri se v bolečem razočaranju po lastni propadli zvezi ali propadli zvezi staršev zavežejo, da bodo ostali samski. Zgolj razumsko gledano je res bolje biti sam, se strinja Barbara Simonič. »Vendar je tu vseeno pomembnejše vprašanje, ali si želimo biti sami.« Kot enega ključnih dejavnikov za samskost navaja strah pred ranljivostjo in zapuščenostjo: »Ne damo si priložnosti iti globlje v smislu, da bo kdaj treba zdržati kaj težkega ob nekom in da bo drugi ob nas zdržal kaj težkega.« Zato samskost ni samo racionalna izbira, podčrta.

Več o tematiki samskosti lahko preberete v 17. številki tednika Družina.