Erik Varden, norveški škof in trapist, se v duhovnem eseju poglobi v eno temeljnih in hkrati najtežjih človeških doživljanj. Pri tem občutka osamljenosti ne obravnava kot stanje, ki bi ga bilo treba ozdraviti, temveč kot posledico našega najglobljega hrepenenja, želje po združitvi z Bogom. V šestih poglavjih nas z razlago različnih vidikov krščanskega spominjanja spodbuja, naj ne pozabimo, od kod prihajamo, kdo smo in kam nam je namenjeno prispeti. Lirično in prodorno razmišljanje o tem, kaj pomeni biti človek, je obogateno z razlago izbranih svetopisemskih odlomkov in sklicevanjem na številne avtorje, pesnike, skladatelje in druge umetnike.

O avtorju:

Erik Varden OCSO (1974) je škof norveške prelature Trondheim, zgodovinski teolog, trapistični menih in nekdanji opat samostana Mount Saint Bernard (Leicestershire, Anglija). Svoje duhovne spodbude objavlja tudi na blogu Coram Fratribus.

Odlomek iz knjige:

Ko tako stojim pred Bogom, priznavam, da nisem Bog. Se sprijaznim s prepadom, ki me loči od njega, sprejmem njegovo nelagodno drugačnost. On je to, kar jaz nisem, vendar nosim njegov pečat. Hrepenim po izpopolnitvi, ki je nič od ustvarjenega ne more dati. Hodim po tej zemlji kot utelešeno hrepenenje. Sem doma, vendar tujec z domotožjem po domovini, ki se je spominjam, nisem pa je še videl …