Katoliška Cerkev v Skandinaviji doživlja rast brez primere, saj se vedno več ljudi obrača k veri kot odziv na izjemno sekularizirano kulturo na tem koščku sveta, v prispevku za spletni portal Our Sunday Visitor piše britanski katoliški novinar Jonathan Luxmoore. Po besedah Ragnhild Aadland Høen, predstavnice za odnose z javnostmi pri Svetu katoliških škofov na Norveškem, se tamkajšnja Cerkev krepi zaradi nezadržnega porasta števila spreobrnjenj v katolištvo.

Kot pojasnjuje, so tam, kjer je nekoč vladalo protikatoliško razpoloženje, predsodki do katoliške vere v javnosti danes precej manjši. Mladi se povezujejo v župnijah po vsej državi, drugi pa izkazujejo pozitiven interes do Katoliške Cerkve na načine, kakršnim doslej še niso bili priče. Zato je škof Osla Fredrik Hansen ob letošnji misijonski nedelji predstavil načrte za prvo sinodo v svoji škofiji, ki bo posvečena potrebam in izzivom na področju evangelizacije.

Številni mladi odkrijejo vero po »zastrašujočih izkušnjah« s poganskimi praksami in newagevskimi obredi.

»Očitno se dogaja nekaj pomembnega«

Aadland Høenova je v pogovoru za OSV povedala, kako številni mladi odkrijejo vero po »zastrašujočih izkušnjah« s poganskimi praksami in newagevskimi obredi. Posledično Cerkev na Norveškem trenutno beleži znaten porast števila birm in tečajev za katehumene.

Nova znamenja zanimanja za katolištvo opažajo tudi v Cerkvi na Danskem, poroča omenjeni portal, obenem pa si prizadevajo, da bi spreobrnjenci pravilno razumeli katoliški nauk in da pri njih ne bi šlo zgolj za »izjavo v duhu konservativnih idej, ki so v nasprotju s prevladujočo kulturo«. Po besedah Nika Bredholta, predstavnika župnijskega sveta v stolnici sv. Oskarja v Københavnu, porast katoličanov na Danskem ni tako izrazit kot na Norveškem ali Švedskem, mnogi pa odkrivajo Katoliško Cerkev prek spleta in prihajajo h katoliškim bogoslužjem, ker iskreno iščejo Boga. »Očitno se dogaja nekaj pomembnega,« je prepričan Bredholt.

Mladi švedski katoličani na romanju v Chartresu. FOTO: arhiv škofije

Izzivi v Skandinaviji po reformaciji

Katoličani so bili v Skandinaviji po reformaciji deležni hudega zatiranja, posebej v času, ko so prevladujoče luteranske cerkve pridobile status uradne veroizpovedi. Norveška ustava, ki je bila spremenjena leta 2014, sicer luteransko Cerkev še vedno opredeljuje kot »državno«, vendar od vladnih ministrov nič več ne zahteva, da so njeni dejavni člani, ter obenem določa, da morajo biti druge verske skupnosti »deležne podpore pod enakimi pogoji«. Pozivi k podobnim reformam v smeri posodobitve so se pojavili tudi tam, kjer imajo luteranske državne Cerkve še vedno prevladujoč položaj.

Ugledni posamezniki, ki so prestopili v katolištvo, t. i. »slavni spreobrnjenci«, opazno pripomorejo k večji prepoznavnosti in privlačnosti Cerkve v Skandinaviji.

K rasti Cerkve prispevajo poljski priseljenci

Katoliška Cerkev ima na Danskem, Finskem, Islandiji, Norveškem in Švedskem skupno sedem škofij. Po podatkih iz leta 2025 šteje 406.000 članov, med katerimi je 419 duhovnikov in 349 redovnic, kar predstavlja okoli 2,9 odstotka od skupno 28 milijonov prebivalcev Skandinavije. Hitra rast, ki jo beležijo v zadnjem desetletju, je v prvi vrsti posledica prihoda katoličanov s Poljske in iz drugih držav t er vrste odmevnih spreobrnjenj.

Kardinal Lars Anders Arborelius, ki danes pripada redu bosonogih karmeličanov, nekdaj pa je bil član luteranske Cerkve, je leta 2017 postal prvi švedski kardinal, leta 2021 pa je bil v reviji Fokus izbran za »Šveda leta«. Med lanskim konklavom je bil uvrščen na seznam »papabile«, torej možnih kandidatov za novega papeža.

Leta 2023 je norveški katoliški pisatelj in dramatik Jon Fosse prejel Nobelovo nagrado za književnost: tudi on je eden izmed tistih, ki so iz luteranstva prestopili v katolištvo.

Po mnenju mnogih ugledni posamezniki, ki so prestopili v katolištvo, t. i. »slavni spreobrnjenci«, kot je Fosse, opazno pripomorejo k večji prepoznavnosti in privlačnosti Cerkve. K temu prispevajo tudi številna stara skandinavska romarska središča, ki so kot nekakšen magnet za »iskalce verske resnice«. Na enem najbolj sekulariziranih območij na svetu so mnogi preizkusili prevladujoči svetovni nazor, vendar so kmalu ugotovili, da je prazen. »Vsem je jasno, da so katoličani v Cerkvi zato, ker v nekaj zares verjamejo – če bi jih vodile zgolj družbene konvencije, jih tam ne bi bilo. Na prepričljiv način pričujejo o krščanski veri, kar ljudi močno nagovori in nanje naredi vtis,« pojasnjuje mlada spreobrnjenka.

Škof Erik Varden med obiskom v Stični. FOTO: Tatjana Splichal

»Možnosti za nadaljnjo rast«

Osem katoliških škofov v Skandinaviji deluje v okviru enotne Nordijske škofovske konference, ob tem pa ohranjajo svoje nacionalne svete. Tajništvo konference ima sedež v Københavnu, od koder skrbi za usklajevanje pastoralnega dela prek »skupnih razprav in odločitev«.

Od leta 2024 Nordijsko škofovsko konferenco vodi trapist škof Erik Varden iz Trondheima, prav tako nekdanji luteranec, ki je februarja letos pripravil postne duhovne vaje za papeža in rimsko kurijo.

Po mnenju s. Anne Mirijam Kaschner, dolgoletne glavne tajnice Nordijske škofovske konference imajo cerkveni voditelji po vsej Skandinaviji dovolj skupnih točk, da lahko delujejo kot enotna celota. Na letošnjem jesenskem plenarnem zasedanju so škofje pozvali k večji podpori za uboge in brezdomce ter za kulture domorodnih ljudstev, katoličane pa spodbudili, naj povzdignejo svoj glas proti »naraščajočemu populizmu« in »zaostrovanju javne razprave«.

Po mnenju s. Anne Mirijam imajo katoličani na območju Skandinavije »velike možnosti za nadaljnjo rast«, čeprav so tam zaenkrat navzoči v razmeroma majhnem številu: »Če nam uspe zadržati tiste, ki so se pridružili naši Cerkvi, ter negovati in spodbujati njihovo vero … Cerkev jasno ponuja drugačen nabor vrednot, kot jih ima današnja liberalna, permisivna družba, in to privablja ljudi. Ker so protikatoliška čustva večinoma stvar preteklosti, dobro sodelujemo tudi s svojimi protestantskimi sosedi. Ker vključuje tako raznolike ljudi, se zdi, da bo naša Cerkev v prihodnosti igrala prav posebno vlogo.«

V letošnjem avgustu so v bližini nekdanje nordijske naselbine na Grenlandiji odkrili še zadnjo od šestih srednjeveških katoliških cerkva.

Nepričakovan zaveznik

Katoliška Cerkev je pri svoji rasti v Skandinaviji našla tudi nepričakovanega zaveznika: v letošnjem avgustu so v bližini nekdanje nordijske naselbine na Grenlandiji odkrili še zadnjo od šestih srednjeveških katoliških cerkva. Grenlandija je sicer del kopenhagenske škofije, ki je zemljepisno največja škofija na svetu, saj obsega celotno Dansko, Grenlandijo in Ferske otoke.

Tovrstna odkritja osvetljujejo globoke korenine Katoliške Cerkve v tem prostoru, obenem pa krepijo pozive, naj imajo katoličani enakopraven status kot luterani. Na podlagi zakona iz leta 2020 je Katoliška Cerkev na Norveškem – tako kot druge verske skupnosti – upravičena do državne podpore, trenutno pa prejema okoli 23 milijonov evrov letno.

Romanje na otok Senja na Norveškem. FOTO: arhiv škofije Oslo/R. Aadland Høen

Skupna zgodovina in istovetnost

Čeprav to prinaša dobrodošlo spodbudo za delovanje Cerkve navzven, predstavnice za odnose z javnostmi pri Svetu katoliških škofov na Norveškem Aadland Høenova pravi, da cerkveni voditelji na Norveškem katoličane spodbujajo tudi k neposrednejšemu darovanju, saj obstaja bojazen, da bi Cerkev v prihodnosti lahko izgubila javna sredstva zaradi svojih kanonskih praks in moralnega nauka.

Aadland Høenova obenem opozarja, kako je glede na to, da se mnogi ljudje obračajo h katoliški veri po grenkih »liberalnih izkušnjah« s spolno svobodomiselnostjo in razpadom družin, napačno domnevati, da so današnji Skandinavci po svojem nazoru že sami po sebi liberalni. Skandinavske države si delijo skupno zgodovino in istovetnost in se dojemajo kot bratski narodi, Katoliška Cerkev pa jim zagotavlja institucionalni okvir za krepitev teh vezi. Vsak narod v Cerkev prinaša svoje darove, toda povezuje jih »marsikaj skupnega v kulturi, vključno z neposrednim stikom z lepoto Božjega stvarstva, ki je vidna po vsej Skandinaviji«.

Poleg napovedi škofije Oslo o prvi škofijski sinodi je Katoliška Cerkev na Švedskem letošnjo misijonsko nedeljo obeležila z uvedbo novega vsenarodnega tečaja o vprašanju, »kaj pomeni postati katoličan«. Nordijska škofovska konferenca pa je objavila skupno pastoralno pismo, v katerem je predstavila načrte za sinodalne skupine po vsej Skandinaviji, ki bodo razpravljale o širitvi katoliškega pastoralnega delovanja.

Danielov največji izziv je, da ga ljudje pogosto kar umestijo v določen okvir in mu pripisujejo stališča, ki jih v resnici nima – preprosto zato, ker se predstavlja kot kristjan.

Daniel: od agnostika do nadušenega ministranta

18-letni Daniel Glesnes iz norveškega mesta Stavanger je imel Boga nekdaj za nekakšen »mit«, pred dvema letoma pa je postal kristjan in je zdaj dejaven v katoliški župniji sv. Svithuna. Danielu se zdi, da je družba kot celota postala bolj odprta za vero. Njegov največji izziv pa je, da ga ljudje pogosto kar umestijo v določen okvir in mu pripisujejo stališča, ki jih v resnici nima – preprosto zato, ker se predstavlja kot kristjan: o tem je spregovoril za norveško javno radiotelevizijo.

Daniel v domači župniji že nekaj več kot leto dni služi tudi kot ministrant, ob čemer je odraščal brez kakršne koli verske vzgoje. Dolgo časa je bil prepričan, da Bog ne obstaja, pozneje pa so ga srečanja z vernimi sošolci navdihnila, da je začel raziskovati argumente za obstoj Boga: »Spoznal sem, da je to nekaj, kar človek vsekakor lahko jemlje resno.«

Po navedbah spletnega portala kath.net izsledki zadnje narodne raziskave na Norveškem, t. i. »Norsk Monitor«, kažejo, da 32 odstotkov Norvežanov, mlajših od 25 let, veruje v Boga, kar je občutno povečanje od leta 2024 (22 %) in najvišji odstotek v tej starostni skupini od leta 2008. V samo dveh letih se je delež mladih, ki verjamejo v Boga, povečal za več kot 45 odstotkov.

V letih med 1985 in 2022 se je delež Norvežanov vseh starosti, ki so priznavali osebno vero v Boga, nenehno zmanjševal, z več kot polovice na okoli četrtino. Ta trend se je v zadnjih štirih letih sprva ustavil, trenutno pa številke kažejo opazno rast med celotnim prebivalstvom.