Pogreba se je ob svojcih udeležilo več tisoč ljudi, med njimi več članov srbske vlade, politikov in veteranov iz Republike Srbske, katere vojski je Mladić poveljeval med vojno, povzema STA. Na pogreb z vojaškimi častmi so se ostro odzvali evropski politiki, vključno s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen.

Poglavar Srbske pravoslavne cerkve, patriarh Porfirije, je po poročanju srbskega portala N1 pri pridigi dejal, da bo Mladićevo ime "ostalo globoko zasidrano v spominu in molitvah največjega dela srbskega pravoslavnega ljudstva", ki sočustvuje z njim kot z vojakom in poveljnikom, ki je v težkem in tragičnem času stal na čelu vojske svojega naroda ter dal življenje za svobodo in obstoj svojega rodu. 

Kako razumeti privrženost srbskih kristjanov človeku, ki si je s svojimi dejanji zaslužil nadimek "balkanski klavec", smo vprašali upokojenega beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja, ki je dobrih dvajset let deloval v Srbiji. Njegov komentar objavljamo v celoti. 

---

Hvala za povabilo, da bi komentiral dogajanja ob pogrebu Ratka Mladića v Beogradu, 7. septembra 2026; s posebnim poudarkom, kako to, da je verski del pogreba vodil patrijarh SPC, Porfirij. 

Vsa uradna javnost je Ratka Mladića označila za »vojnega zločinca«. Na državni in evropski ravni, razen v Srbiji, so se enako izrekli odgovorni nosilci oblasti oziroma voditelji ustanov. Ali je, torej, potrebno še kaj dodajati? Čemu vse to komentirati?

Nisem ne pravnik, ne zgodovinar, ne sociolog; nič od tega, kar bi me strokovno priporočalo za tako delikatno in predvsem nehvaležno delo. Še posebej to velja za danes, ko smo vsi za nekaj hipov pripravljeni slišati najbolj eksplozivne besede, nekaj časa »kričati« po ulicah močne obsodbe nasprotnika in tako predvsem zaščititi lastno pasivnost, neodgovornost in še kaj drugega ...

Moja vest mi tega ne dopušča. Že dolgo časa »krvavim« s celotnim Balkanom. Dolga leta so me uvajala v tolike skrite prostore in brezkončne tolmune; znašel sem se v tolikih »tajnih« arhivih in prisluhnil tolikim izpovedim srca, da sem moral posebej prositi Gospoda, da se mi ne oledeni srce!

Naprej ne bom našteval. Prosil pa bi vse tiste, ki razstavljajo na mizo zgodovine tako mizerne in skrajne semplicistične rešitve, naj globlje pogledajo proti dnu dolgega časa dogajanju na Balkanu. Predobro se zavedam, da tu ni niti prostor niti čas za vse to.

Moj osebni odgovor na vse to je, da že nekaj let pospešujem posebno molitev za spravo in edinost kristjanov, zlasti še na našem širšem področju. Lahko rečem, da zaenkrat ni nobene druge poti, ki bi sanirala vse grozne groze naše preteklosti. Zato me izjemno boli, da vsi samo obsojamo – kar pa je seveda prav tako potrebno zaradi jasnih stališč! 

Vendar: kdo pa bo vstopil v to »strašno blato« dolgih stoletij in začel čiščenje Avgijevega hleva? Kje ste zgodovinarji, ki bi nam bolj predstavili starodavno mejo in njene posledice med Vzhodom in Zahodom; razloge za formiranje univerzalne in lokalne Cerkve ter zelo kompleksne posledice tega; za tako različne modele odnosov med religijo/vero/Cerkvijo ter družbo/državo; kako je bilo mogoče, da se je formirala skupna država JUGO-SLAVIJA ob koncu 1. svetovne vojne ter združila nezdružljivo: del tipične zahodne tradicije in velik del vzhodne tradicije pod močnim skoraj petstoletnim islamskim teokratskim režimom; kako je mogoče, da še vedno niso poravnani vsi strašni zločini druge svetovne vojne in kar se je dogajalo po njej. 

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je – normalno - rodila temeljna zgodovinska želja in pravica po družbeni osamosvojitvi narodov. Vse vajeti so bile, žal, izpuščene iz rok. Kar je komunizem skrival in nasilno stiskal skupaj, je »potres« v devetdesetih letih omogočal posameznikom in skupinam, da se držijo nemoralnega pravila, a močnega izročila »tko jači, taj kvači«. 

In še, če se je Zahod vedno bolj individualiziral, je Vzhod vedno bolj poudarjal kolektivizem; če smo se zahodnjaki sekularizirali, so vzhodnjaki vedno močneje simfonizirali tron in oltar; če Zahod preplavlja glas stoterih medijev, Vzhod rajši posluša enega VODJO! 

Takih bridkih temeljnih resnic bi še lahko našteval, a je iz vsega doslej izzivalno »natrosenega« razvidno, da je tolikšna udeležba ljudi na pogrebu Ratka Mladića in njihovo poveličevanje njega izraz njihove globoke prepričanosti – žal zgodovinsko neutemeljene sinteze med nacionalnostjo in konfesionalnostjo – da se Srbom dela krivica; da daje celoten Zahod prednost islamu pred krščanstvom; da Zahod krščanstvo – posebej pravoslavno – celo zatira in daje prioriteto globalizaciji namesto narodni identiteti. Taki globoki prepričanosti pa nujno sledi premočno in zdaleč pretirano poudarjanje sentimentov viktimizma.

Priznati moram, da sem si vedno želel, da bi Slovenci, ker imamo karizmo zato, močneje vstopili tudi v to »zgodovinsko blato« in ga čistili, čistili, kljub vsem »modnim kričačem« po našem glavnem mestu. Ob zgodovinarjih imajo posebno vlogo in nalogo politiki in Cerkev. Zdi se mi, da je trenutno družbeni del celo pogumnejši in dejavnejši in torej išče stikov. Jaz osebno še naprej vztrajno vabim, tudi vsakega 24. dne v mesecu, da molimo in delamo za novo razumevanje, za spravo in edinost! Kdor ne verjame, naj pogleda, kaj se zdaj dogaja na ravni Rusija – Ukrajina.